Pismo duhovščini lj. škofije. Kakšno bo razmerje med cerkvijo in državo? O tem se javno še ne razpravlja. Mi škofje, zbrani konec novembra 1918 v Zagrebu, smo vladi pisali, da pričakujemo pravično ureditev po konkordatu s sv. očetom. – Nekateri mislijo, da pride do popolne ločitve cerkve od države. Načeloma smo zoper tako ločitev, vendar pa se moramo tudi za ta neugodni položaj pripraviti. – Propter bonum commune et propter bonum pacis smo po božji in naravni postavi dolžni priznati in spoštovati ono oblast, ki ima v rokah upravo in vodstvo države. Zato smo dolžni spoštovati sedanje začasno vrhovno vlado Jugoslavije in začasno narodno vlado v Sloveniji. (...) Jugoslovanski katoliški episkopat se trdno nadeja, da bo država priznala pravice Katoliški cerkvi in se zaveže, da si bo z verskimi sredstvi prizadeval vzpostaviti po dolgotrajni vojni omajano krščansko moralo, posebno pravičnost, in na krščanski ljubezni zasnovani socializem ter nedotakljivo zasebno last. (...)
Škofijski listi ljub. škofije, 25. januarja 1919
Razmerje med cerkvijo in državo. (...) Cerkev in država moreta biti med seboj v različnem razmerju, kakor nam pač to dobro kaže zgodovina raznih držav in njihovih odnosov do Cerkve ter pregled sedanjega dejanskega stanja. (...) Cerkvenopolitični sistemi izhajajo ali s stališča premoči države nad Cerkvijo ali premoči Cerkve nad državo ali pa bolj ali manj točno izvedene vzporedne prirejenosti obeh družb. V življenju se večkrat zahteve raznih sistemov med seboj pomešajo, tako da se mnogokrat sodi, da razmerja med Cerkvijo in državo sploh ni mogoče spraviti v kak sistem. Vendar pa to trdijo le tisti, ki gledajo le dejansko stanje po posameznih državah in posameznih dobah, ne razmotrivajo pa vprašanja z načelnega stališča. V resnici moremo ločiti razne načine, ki so se pojavili v zgodovini in ki so še danes nekateri v rabi.
V prvih treh krščanskih stoletjih je živela Cerkev v rimski državi. V tej državi ni bilo verske svobode. (...) Krščanstvo je nastopilo kot vera, ki je za vse ljudi, in z zavestjo, da je edino prava vera, ki se ne more mešati s poganskimi verami. Zaradi takega nauka je prišla Cerkev v nasprotje z rimsko državo, ki je proti njej nastopila s preganjanji. (...)
Cesar Konstantin je dal krščanstvu 1. 313. svobodo in enakopravnost s pogansko vero. Kmalu potem pa postane krščanska vera državna vera rimskega cesarstva. (...)
Ko je rimsko cesarstvo razpadlo, je vstopila Cerkev v stik z raznimi germanskimi narodi. Cerkev si je polagoma ustvarila tukaj zopet nove odnose do države, ki so sloneli na tesni združitvi verske in svetne oblasti med krščanskimi narodi, ki je dobila svoj največji izraz v ustanovitvi nemško-rimskega cesarstva, ko je papež Leon III. kronal v Rimu s cesarsko krono Karla Velikega. Ta zamisel čim večje zveze med Cerkvijo in državo je ostala sicer malo časa v veljavi, vendar je dala mnogo sadov.
Polagoma pa je začela rasti premoč državne oblasti nad cerkveno. Začel se je od strani papežev veliki boj za osvobojenje Cerkve od države. Po štiridesetletnem boju je Cerkev zmagala ter dosegla za papeža Inocenca višek svoje moči. Papeži so prodrli z naukom, da je Cerkev svobodna družba, ki pa se tudi v zadeve države ne vtika drugače kakor pod vidikom nravnosti. (...)
Tako so nastali razni sistemi, ki imajo po različnih deželah različna imena, njihova smer pa je skupna: prenesti državno oblast tudi na cerkveno področje. (...) Najbolj je razvil svoj nauk jožefinizem v Avstriji. S svojim vplivom je segel tudi v slovenske dežele. Kakor si je zamislil Jožef II., spadajo vse cerkvene zadeve v pristojnost države. V državno področje je spadala cerkvena imovina, vzgoja in nadzorstvo duhovščine, zadeve cerkvenega bogoslužja itd. Jožefinizem se je v Avstriji v večji ali manjši meri držal skoraj do konca.
V preteklem stoletju pa so se izoblikovali nekateri novi sistemi, tako paritetni sistem, sistem ločitve od države in razni prirejeni sistemi. V paritetni državi so vse vere enakopravne. Temu načinu razmerja med Cerkvijo in državo so pripravljali pot nauki francoske revolucije. Nobena vera nima v državi prednosti po tem načinu. Državna vera je odpravljena. Vere, ki jih država prizna, so enakopravne. V tem sistemu si država lasti zvišenost nad Cerkvijo. Priznava pa, da so nekatere cerkve in vere za splošnost koristne in jim podeli razne pravice, ki jih navadne organizacije nimajo. Iz tega sledi, da prizna država cerkvenim predstavnikom značaj uradnih oseb, da je Cerkev povabljena k sodelovanju pri raznih državnih ustanovah, da se država briga za upravne spremembe v Cerkvi, da Cerkvi nudi zaščito, da prizna Cerkvi pravico, pobirati od svojih članov davščine, itd. V zgolj notranjih zadevah je Cerkev svobodna. Njene zunanje zadeve pa se urejajo pod nadzorstvom države, ki tudi določa, kaj je notranja in kaj zunanja cerkvena zadeva. Tak način razmerja do Cerkve je imela tudi bivša Jugoslavija.
(...) Najnovejše razmerje med Cerkvijo in državo je ustvarjeno v komunistični protibožni državi, ki se za vero ne le nič ne zmeni, temveč ji je sovražna in jo hoče z vso silo zatreti. Tudi v komunistični državi velja geslo: »Vera je zasebna stvar.« Vendar pa ga je tu umeti popolnoma drugače, kakor pa ga umeje liberalna država. Komunizem pozna to geslo le v začetku za pridobivanje, pozneje pa skuša vero na vsak način uničiti, dočim se ga je liberalizem v resnici držal, dušil pa je javno cerkveno delovanje.
Najbolj posrečen in Cerkvi tudi najbolj pravičen je oni način, ki Cerkev prizna za popolno družbo. Po tem načinu sta Cerkev in država samostojni družbi, druga od druge neodvisni, vsaka je v svojem redu najvišja. Med njima mora biti zveza, ker obe skrbita za iste ljudi, ki so hkrati verniki in državljani. Razmerje med njima se da določiti, ker končno obe izhajata od Boga. Duhovni red je višji, zato je Cerkev po svoji naravi višja od države. Svetne zadeve, ki so neposredno skrb države, spadajo le v toliko v cerkveno pristojnost, v kolikor se tičejo vere in nravnosti, sicer ne. (...)
Domoljub, 6. avgusta 1941