Nadvse smo presenečeni, ko beremo zgodbe, kot je tista o Redži Hamziću, Bosancu, ki je med vojno izgubil vse, kar je imel, in se preživljal s štiridesetimi evri mesečne plače kot varnostnik parkirišča v Goraždu, kjer je nekega dne našel torbo s sto dvajset tisoč evri, nakar je šel in poiskal lastnika ter mu vrnil denar.

Vseh dvajset milijonov ljudi iz nekdanje Jugoslavije, ki so brali to povsem neverjetno zgodbo, je pomislilo enako: ta Redžo Hamzić je neverjeten bedak, kajti sto dvajset tisoč evrov v gotovini nima pri sebi pošten človek, torbo je na parkirišču v Goraždu pustil bodisi skorumpiran lokalni politik bodisi tihotapec orožja in Redžo bi naredil pravo dobro delo, če bi to velikansko vsoto obdržal zase in za svojo družino, kot bi jo zase obdržalo vseh teh dvajset milijonov ljudi.

Tako je nesrečni Redžo izpadel kot največji bedak v sodobni zgodovini, in tudi ko se je na koncu izkazalo – kot se to rado zgodi – da je torbo na parkirišču pozabil obupan Srb, ki je prodal hišo, da bi sinu plačal operacijo v Ameriki, tega ni nihče več slišal: ubogi Redžo je ostal bedak, ki živi z enim evrom na dan, vrnil pa je torbo s sto dvajsetimi tisočaki.

Kot pravi pregovor: kdor je dober, je oslu podoben.

Tak primer je denimo Janez Janša.

Ta tihi profesor splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite iz Ljubljane, ki se preživlja kot predsednik vlade Republike Slovenije, je prejšnji teden ostal brez parlamentarne večine: prevarali so ga koalicijski partnerji, izdali lastni ministri in na cedilu pustil rodni parlament, hrbet mu je obrnila vsa slovenska javnost, in to ravno v trenutku, ko je sosednja Hrvaška pričakovala, da bo Slovenija ratificirala njeno pristopno pogodbo k Evropski uniji.

Kdo drug bi na njegovem mestu komaj dočakal priložnost, da se na vrat na nos reši odgovornosti za gospodarsko, politično, kulturno in vsakršno drugo krizo, najhujšo v vsej zgodovini Slovenije, ta kdo drug, pravzaprav vsak drug, bi v trenutku odstopil in razpisal predčasne volitve – sorry, dragi Hrvatje, nisem jaz kriv, res sem vam hotel pomagati, a mi niso dali, tu imate Gregorja Viranta, pa se njemu pritožite – vsak drug na njegovem mestu bi torej namesto Hrvatov reševal sebe in svojo glavo, ampak ne dobri človek Janez Janša.

Ko je tako v četrtek na novinarski konferenci pojasnjeval razloge, zakaj »odstop ne pride v poštev« in zakaj v parlamentu ne bo zahteval glasovanja o zaupnici svoji vladi, je Janša izjavil, da bi njegov padec privedel do nepotrebnih predčasnih volitev in »praznega teka«, v katerem ne bi mogli zagotoviti dvetretjinske večine, potrebne za nekatere nujne korake, kot so ustavne spremembe za razpis referenduma o finančnih vprašanjih države ali ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe.

»Stvari še niso povsem jasne,« je dejal skromni premier iz Ljubljane, »a najmanj, kar bi si mi, Evropska unija in Hrvaška želeli, je, da bi prišlo do dolgotrajne politične krize z volilno kampanjo, v kateri bi bila ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe ena izmed predvolilnih tem.«

Sam proti vsem, sam samcat proti lastnim ministrom, dovčerajšnjim koalicijskim partnerjem, parlamentarni večini in tako rekoč vsej Sloveniji – po zadnjih anketah ga ne podpira kar šestinosemdeset odstotkov Slovencev! – se je Janez Janša odločil, da ostane na oblasti, na udaru opozicije, novinarjev in javnosti, vse to le zato, da bi pomagal sosedom v težavah.

Zares, sem pomislil, še vedno so dobri ljudje, tudi danes – v času vsesplošne človekove odtujenosti in trganja vseh etičnih in moralnih spon – obstajajo ljudje, ki so pripravljeni brez pomišljanja in preračunljivosti pomagati sosedu v težavah. Nikoli več ne bodo imeli Hrvati tako požrtvovalnega prijatelja, kot je dobri Janez Janša. Oči so se mi orosile, ko sem poslušal tega plemenitega človeka, in nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil, koliko bi nas bilo pripravljenih na kaj takega, koliko bi se vas brez pomišljanja odločilo, da ostanete na oblasti, osamljeni, osovraženi, zaničevani, zavrženi in popljuvani, vse to le zato, da bi sosed lahko vstopil v Evropsko unijo.

Skoraj vseh dva milijona Slovencev – ali vsaj šestinosemdeset odstotkov – je ob prebiranju te neverjetne zgodbe v časopisih pomislilo enako: ta Janez Janša je neverjeten bedak, kajti pošten človek se v kriznem letu 2013 ne bi krčevito oklepal mandata premiera, v kriznem letu 2013 bi za vsako ceno na oblasti vztrajal samo kak skorumpiran politik ali tihotapec z orožjem in Janez bi naredil pravo dobro delo, če bi odstopil in vrnil mandat, kot bi ga vrnilo vseh teh dva milijona Slovencev.

Tako je nesrečni Janez izpadel kot največji bedak v sodobni zgodovini, in tudi ko se je na koncu izkazalo – kot se v življenju rado zgodi – da so neratificirano pogodbo pred vrati Evropske unije pustili obupani Hrvati, ki so prodali vse, kar so imeli, da bi si plačali pot v Evropo, tega ni nihče več slišal.

Kot pravi pregovor: kdor je dober, je oslu podoben.