Dokler manipulirata Zoran Janković in PS, Janez Janša po defaultu niti ne more odstopiti, če naj ohrani vsaj nekaj slovensko klenega videza, ki ga neguje za vsakršno ceno. Tako se proizvajanje pojava Janez Janša nadaljuje. Toda čemu ali komu koristi, da se razumevanje fašizacije družbe omejuje na »JJ« in način obstoja SDS? Kot da ne bi fašizacija v obstoječi obliki potekala že od devetdesetih dalje. Kot da se ni vseskozi izpopolnjevala skozi politično heterogene oblastne strukture, njihovo korumpiranost, pogoltnost vpletenih oseb, zanemarjanje državljanskih pravic, nadzorovanje političnega, družbenega in osebnega načina bivanja ljudi, promocijo in uveljavljanje simbolnega medčloveškega kanibalizma.

Aktualno delovanje »zamrznjenega« predsednika in (vz)trajnostnega prestolničnega župana ter (očitno še vedno) njegove stranke soustvarja pojav »JJ«. Slednji ima oba vrednostna predznaka, negativnega in pozitivnega, odvisno od gledišča. Rečeno v jeziku antropologije: z opisanim političnim konstruktom »JJ« se povečuje premierjeva »umazanost« in »svetost« hkrati; ob tem se »svetost« ta hip veže zlasti na trmo glede želenih norm politične in širše družbene etike. Je pa tudi predvideni shod Zbora za republiko eden od obrazov trme, ki ga je prevzela desna inteligenca; njen namen je poleg sprejemanja in pritrjevanja »umazanosti«, kar se tiče norm, tudi nadaljnja banalizacija glasov vstajniškega gibanja. Janez Janša in Zoran Janković potemtakem s popolnoma absurdnim vztrajanjem v političnem dvoboju in z vse bolj »umazanimi« sredstvi zavračata nastanek nove politične entitete, skupnosti vstajniškega gibanja. Ta je resda notranje razpršena, a po temeljnih političnih pričakovanjih in skupnem imenovalcu – enotni zahtevi po redefiniciji demokracije – mnogo plodnejša od aktualnih političnih kulis.

Zamejevaje glasov vstaje

V nadaljnjem iskanju smernic za odnos do obstoječe zastavitve 8. februarja je treba upoštevati še nekaj: trdno dejstvo, da je načelo svobode izražanja političnih mnenj temelj demokracije. Ta načelna pravica do političnega izražanja je v primeru shoda Zbora za republiko na dan napovedane tretje vstaje kljub temu tudi stvar uzance. Navedeni shod se vsiljuje v prostor-čas artikuliranja drugačnih političnih vizij. Ker je Zbor za republiko v spregi z vladajočo stranko in zaradi ministra Gorenaka v sumljivem razmerju z represivnim aparatom, lahko sklepamo, da je tudi po tej plati nekaj narobe. Javni govori namreč niso vsi enako močni in stvar države je, da poskrbi za možnosti svobodnega in enako pomenljivega izražanja mnenj in stališč, ki se tičejo zadev skupnosti. Tako notranje ministrstvo 8. februarja ne bo odgovorno samo za vzdrževanje reda in miru na demonstracijah, odgovorno je že sedaj zaradi izdaje dovoljenja za shod Zbora na istem mestu in na isti dan, kot ga je predhodno napovedalo in ga napoveduje vstajniško gibanje. Saj ne gre le za vzpostavljanje nekega konkretnega potencialnega mesta nasilnega konflikta, temveč tudi za zamejevaje glasov vstaje.

Ob morebitnem soočenju bo tretja vstaja v Ljubljani številčno slabše pregledna, vdor oblastnega glasu bo zameglil in omejil njeno sporočilnost. Mar vlada-oblast in njeni odvodi nimajo na voljo dovolj medijskega, parlamentarnega in drugega javnega prostora za oglašanje? Če pa se zagovorniki in zagovornice premierja in on sam želijo upreti proizvedeni monstruoznosti pojava Janez Janša, bi se morali zavedati, da jo na ta način soustvarjajo. In stopajo korak naprej v fašizaciji družbe. Iz naključja, da se bo (če se bo) finalizacija fašizacije zlepila skupaj z aktualnim predsednikom vlade, delajo usodo. »Kakopak, itak je vojak.« To drvenje v ne preveč »očarljivi skupinski samomor« (naslov v Sloveniji značilno priljubljenega finskega pisatelja Arta Tapia Paasilinne) pospešujejo vsi, desne in leve oblastne/strankarske strukture in žal tudi izobraženski in kulturniški sopotniki in sopotnice politično institucionalizirane »levice«. Slednji, denimo, prav dobro razumejo, da karizmatičnost ni nekaj na osebi po sebi, temveč da gre pri tem za splet zunanjih pričakovanj, ki sovpadejo z določeno osebno karakteristiko. Obenem pa ne morejo razbrati lastnega soustvarjanja monstruoznega Janeza Janše, četudi ga prav to dela perverzno karizmatičnega.

Na novo oblikovati medosebne odnose

Pospeševanje, poglabljanje in obenem banalizacija politične in družbene konfliktnosti, ki se odvija, ima določen cilj: najprej katarza skozi kolaps, bodisi vlade bodisi vstaje. Slednja se strankarsko že prisvaja skozi pokroviteljski diskurz SD in deloma PS. Nato naj bi se zgodilo zasilno poenotenje družbe v smeri namišljene demokratizacije in domnevnega preprečevanja nadaljnjega neoliberalnega izčrpavanja, kar je promocijski scenarij tako imenovanega levega spektra. V drugi različici gre za uklonitev diskurzu in praksam oblasti EU, ki naj bi zagotavljala izhod iz krize in neko bodoče blagostanje, kar je promocijski scenarij desnega spektra. V obeh primerih bi (bo?) realno šlo za nadaljevanje političnega prerivanja v neizgovorjenem imenu izkoriščanja, ožemanja, pustošenja.

Zahteve po konstruktivnih strukturnih in sistemskih spremembah, ki so za razliko od zgoraj navedenega prisotne v vstajniškem gibanju, je zato treba strateško natančneje oblikovati. Zamisliti in tudi na novo izmisliti si je treba formalne in neformalne mehanizme, ki bodo zagotovili mirno in komunikacijsko spodobno reševanje družbenih konfliktov, predvsem pa njihovo obvladovanje. Vse to na podlagi zavedanja o konfliktni naravi kakršnekoli družbene formacije. Vstajniško gibanje ima za nas neponovljivo priložnost, da gradi od temeljev. Diskurz revolucije je megalomanski in prinaša zgolj ponovitve že videnega. Ker skozi svoje institucionalno-strukturne učinke praviloma žre svoje otroke, prav gotovo požre najprej ženske. Iz te perspektive je že obstoječa zastavitev vstajniškega gibanja mnogo preveč »revolucionarna«, udeleženke (če niso ravno iz feminističnih ali ženskih skupin) poročajo o nadvladi moških, o značilno moškem načinu liderstva, o nemoči lastnega glasu, ko je treba gibanje organizirano in javno zastopati.

Izhodiščne skupne usmeritve gibanja so odpor proti korupciji in klientelizmu v politiki, podružbljanju bančniških dolgov, politikam zategovanja pasu in odpuščanja, kraji državnega premoženja, političnim manipulacijam na eni strani in na drugi zahteve po odstopu politikov in političark, ki so v postopku zaradi suma zakonskih kršitev, po spoštovanju resursov, po novem opojmljenju ekonomije in njenem prestrukturiranju, po utrjevanju pravne in socialne države. K tej temeljni platformi je treba že sedaj, v samem začetku, dodati razgraditev maskulinih vrednot in vključitev sodobne perspektive spolov v vse segmente družbene prenove.

S to potezo se temeljno zamajejo samoumevne, nevidne hierarhije, tiho prisotne v prav vseh medčloveških odnosih. Spol mora postati metafora za občutljivost do malih in velikih obljudenih slik družbenega življenja. Delček vstajništva z delovnim naslovom Novo žensko gibanje in manifestom Nič več brez nas žensk!, ki je nastal na osnovi refleksije o zavezi kapitalizma in patriarhata, bi moral intelektualno in čustveno pronicati v notranjost gibanja. Iz perspektive spola in s tem vseh ranljivih družbenih skupin je možno na novo oblikovati medosebne odnose v delovanju znotraj gibanja in smotrno formulirati kratkoročne in srednjeročne politične cilje: prvič, predčasne volitve v razumnem roku, najbolje na osnovi novega volilnega zakona (uveljavljanje preferenčnega glasu in mehanizem za enakovredno zastopanost izvoljenih parlamentark in parlamentarcev); drugič, zakonska formulacija referenduma kot državljanskega in zgolj državljanskega instituta z vsebinsko omejitvijo samo glede ustavno zajamčenih človekovih pravic; tretjič, takojšen odstop vseh aktivnih politikov in političark, ki so v zakonskih kršitvah ali pod legitimnim sumom zakonskih kršitev, preprečevanje sprejemanja zakonov, ki omogočajo nadaljnje siromašenje družbe, države in ljudi z vsemi legitimnimi in legalnimi sredstvi; četrtič, vzpostavljanje novih interaktivnih in proaktivnih mehanizmov organiziranega političnega delovanja.