Novo razsvetljenstvo v piskrčku Mojce Pokrajculje

Volk je lahko tudi vodnik duš

Lisica je ogledalo vseh človeških protislovij, človeške narave kot take. Je mnogotera. Je dejavna, odločna, domiselna, neodvisna, zadovoljna. Pa hkrati uničevalna, pohlepna, pohotna, lahkomiselna in drzna. Pa še zvita, nemirna in bojazljiva. Je nekak dvojnik protislovne zavesti vsakega od nas. Je tudi simbol plodnosti. Živi dolgo, mnogo izkusi. Prebiva v lisičinah, kjer je blizu izvornim silam zemlje. Pozitivna narava simbola je ravno v njeni naravi, ki je zbrala mnogo izkušenj. Marsikje v mitologiji je predstavljena kot vodnica duš, kot pomočnik posamezniku, v mnogih izročilih daje vodila pri napredovanju… Plodnost jo povezuje pogosto v simboliki z zajcem. Tudi v naši zgodbi oba uporabljata škarje, iglo in platno. Lisica je šivilja, zajec je krojač.

Zajec je simbol junaške in mučeniške živali. Je lunarna žival. Podnevi spi, ko je noč, pa zaživi, premika se in izginja neslišno kot luna. Njegovo hitro razmnoževanje je pregovorno. Tudi on je povezan z materjo zemljo, simbol nenehnega obnavljanja življenja v vseh oblikah. Je del sveta skrivnosti, kjer se življenje obnavlja s smrtjo. Je udeležen v nespoznavnem in nedostopnem, tistem elementarnem v življenju. Tako umeščen je lahko posrednik med tem svetom in transcendenco – posrednik do arhetipskega Očeta. V krščanskem smislu kot sin-Kristus. Lahko ga povežemo z jagnjetom – nežno in nenapadalno živaljo. Je nasprotje osvajalskega, napadalnega in samotnega vojščaka. Je šibka žival, ki se žrtvuje. Svoj otroški-otročji značaj je pripravljen žrtvovati za prihodnji razvoj. Vsebuje pa seveda tudi drugo, škodljivo plat. Po eni strani je nepredvidljiv, skače sem in tja. Istočasno ima vse, kar je povezano s predstavami obilja, bujnosti, množenja življenja in imetja, kar nosi razširjen spolni pomen, vrojeno ima tudi plat nezadržnosti, neomejenosti, pohote, potratnosti, nezmernosti. Ta klica nezadržnosti je zajce mnogokje naredila za nečiste živali in jih mnoga ljudstva niso jedla.

Medved je izraz teme, nevarni vidik nezavednega (po Jungu). Je lunarna žival, je spremljevalec krutih obredov, je nasprotje zajca. Simbolizira bazične nagone in začetne faze evolucije. Je močan, nevaren, nepredvidljiv in nasilen. Je simbol krutosti, nasilja, surove divjosti in moči. Vendar se pojavlja še drug vidik simbola. Medveda je mogoče ukrotiti, pripraviti, da pleše. Obenem pa ga je mogoče privabiti z medom, ki ga nabirajo tako majhne živalce, kot so čebele. Tako se v medvedu kaže priložnost za počasen razvoj primitivnih sil ali pa seveda zlom v strahotno nazadovanje. Je simbol vojaškega stanu.

Volk je sinonim divjosti. Je najbolj požrešen med vsemi živalmi. Simbolika volka je lahko pozitivna – vidi v temi, tako postane simbol svetlobe, junak vojščak, mitični prednik. Se pa vidik čuvaja umika negativnemu polu – slabo zadrževani sili, moči, premoči, ki se razdivja brez premisleka. V peklenski naravi volka je tudi inkarnacija spolnega poželenja. Volčji gobec, ki požira, je tudi simbol menjavanja dneva in noči, življenja in smrti. Kot lisica lahko prevzame pozitivno vlogo vodnika duš.

Lisica-šivilja, volk-izučeni mesar, medved-čevljar (čevlji so simbol lastniške pravice), zajec-krojač na koncu dočakajo še srnjaka-drvarja.

Srnjak je simbol zraka, element središča srca, hitrosti in ostroumnosti, ostrovidnosti in poglobljenega razmišljanja. Je pogosto žrtev divjih zveri. Psihoanaliza ga označi za duhovni ideal, ki ga stre surovost zveri – simbolov samouničevalnega nezavednega. Drvar se ukvarja z Drevesom Življenja? Drevesom Spoznanja? Pripovedka nam ne pove.

Kdo je Mojca Pokrajculja? Ali je Država? Je Etika? Smo to vsi mi? Je pa gotovo »nekaj« precej nejevoljnega, zaspanega, meglenega, neodločnega, neartikuliranega, nezainteresiranega, nejasnega, nezahtevnega, nestrukturiranega, ne… Pa še ni konec simbolike v zgodbi. Volk-mesar, ki bi lahko bil mitični prednik, prinese več panjev čebel, ki jih brez razmisleka »zakolje, lepo otrebi, med pa očisti«.

Središče konflikta v piskrčku je med

Čebele so zaradi pridnosti, marljivosti, organiziranosti, neutrudnosti sicer simbol brezimnih množic, ki so podrejene neogibni usodi. Vendar jih krila, brenčanje in sublimacija snovi, ki jih nadvse nežno nabirajo po cvetovih, v med bistveno dvigujejo nad simboliko povsem nemočne množice, ki jo simbolizirajo na primer mravlje. To niso povsem vdane, vojaško organizirane in nemočne množice! Ta posebna danost – namreč kril in kreativnosti – njihovo simboliko dvigne nad banalnost posvetnega življenja. Daje idejo o posamezni čebeli, ki materializira dušo in je posrednica med nebom in zemljo. Posamezna simbolizira govorništvo, poezijo in inteligenco. Obenem pa je njihovo kolektivno jedro zagotovilo za nadaljevanje vrste. Nežnost čebele, ki jo ta kaže do cvetov, njena magična formula, da sublimira dišanje cvetlic v skrivnost medu pa seveda njeno želo naredijo iz nje bitje ognja, ki simbolizira na družbenem nivoju ognjevito bojevitost in pogum. Je v sorodstvu z junaki, ki so z modrostjo in bojevitostjo uvajali v zgodovini skladnost civilizacije.

Panj je hiša, je dom čebel. Pomeni tudi skupnost, ljudstvo. Pomirja, varuje, je nekaj materinskega. Je izredno delovna skupnost, šumenje v njem – kot ropot v delavnici – simbolizira dobro urejeno in prizadevno družbo, ki se ravna po strogih, jasnih pravilih, ki pomirjevalno vplivajo na nemirna bitja in jih iz individualnosti vpenjajo v skupno, spokojno delovanje.

Središče pripovedi in konflikta v piskrčku-državi je med. Med je bleščeč simbol bogastva, polnosti in sladkosti. Je praživilo, hrana in pijača obenem. Med in mleko tečeta v vseh obljubljenih pradeželah! Simbolika medu – edinstvene hrane za izjemna bitja – se je razširila še na simbol spoznanja, znanja in modrosti. Pa tudi najvišjo stopnjo duhovne blaženosti, transcendentalne resničnosti, ki je cilj vsake duhovne poti. »Med spoznanja« je temelj osebne in družbene »sreče«. Zaradi popolnosti (»Med je sladek na začetku, na sredini in na koncu!«) je postal simbol zaščite in pomiritve. Kot simbol vseh sladkosti spada tudi med medicinske mite, odpravlja bolečino. Z njim je moč sprati in očistiti (na primer grešne jezike). V analitski misli je rezultat notranjega dela, je sinteza številnih različnih elementov v integrirano osebnost. Kot ni jasen postopek nastajanja medu, nimamo povsem vpogleda v integracijo in sublimacijo posameznika (in družbe).

Če poskušamo povezati nanizane simbole, ki jih ponuja pripoved, vidimo, kako je nastala naša skupnost v tem času v danem prostoru. Za krajcar, ki ga je našla Mojca-Etika?, Mojca-Država?, Mojca-Jaz-Mi vsi?, ni jasno, ali nosi pristen pečat Duha (spet Etika?). Ali pa je le ponaredek, ki nosi zgolj odtis laži, pohlepa, emblem neke »pripadnosti« skupnosti, ki temelji na lažnem pečatu, brez sence Duha. Smo mislili, da vlagamo pristno hotenje za deželo za vse nas, tisti, ki so bili močnejši ali samo manj obzirni, pa so vložili v resnici samo ponaredek, ki je nosil emblem samo za »Naše« in je računal, da prevara vse ostale za vse? Ne vemo! Z nepreverjenim krajcarčkom smo kupili domovino!

Mojca ni lunarno bitje, ponoči ni ravno aktivna, budna, žal. Noč je simbol spočetja, kaljenja, pa tudi zarot, ki izbruhnejo na dan. Je polna vseh eksistenčnih možnosti in priložnosti. Je podoba nezavednega, ko se le-to osvobodi uravnavajočega nadzora. V prvi noči se nam v piskrčku predstavijo in razkrijejo vsi elementi, ki so vseprisotni v vsaki družbi. Plodne in vitalne sile na eni strani, na drugi pa uničevalne in obvladovalne sile temnega, divjega. Vsa ambivalenca in raznolikost narav, ki se jim na kraju plaho pridruži še duhovni vidik. Vendar so odprte še vse možnosti. Ugodne ali neugodne. Priložnosti za uspešno integracijo in pozitivne vidike vseh nravi. Če se ne bi delali, da bo šlo samo po sebi, brez truda. Da se ni treba odpovedati egocentričnosti. Dan, ki nastopi, lahko simbolizira etapo v duhovnem vzponu. Mitični prednik – pozitivni vidik divjega volka – poskrbi za »hrano«, prinese v piskrček panje čebel, polne medu. Vsa bogata simbolika čebel, posameznih delovnih bitij, združenih v ljudstvo, ki ima v posesti duha. Panji kot organizacija družbe, ki temelji na pravilih, ki so integrirana, ki jih vsi upoštevajo, ki jih nadzorujemo in pričakujemo drug pri drugem in vsak pri sebi. Le to lahko ustvarja vsakovrstne dobrine in med…

Seveda med, z vso simboliko bogastva, brez dvoma daje poseben pomen temu momentu v piskrčku. »Med« se (še) ne ločuje na javni sektor in tako imenovano gospodarstvo. Brez ponotranjenih pravil, ki se jih držimo, pa tolikšno bogastvo prebuja veliko negativnih strasti. Volk se ni vzdržal in s pametjo uporabljal bogastva, ki ga je dobil. Zaklal ga je brez pomisleka, otrebil, čebele(!) pregnal in shranil med. Od tu naprej je šlo vse samo še na slabše. Vse slabe plati simboličnih prebivalcev so se seveda razvile že v naslednji fazi noči. Lisica je pozabila – kot volk – na svojo potencialno dimenzijo vodiča skozi pasti duhovnega razvoja. Popustila je pod negativnimi vidiki svojih danosti. Požrešnost je v piskrčku postala vrlina. Trošenje in pohlep v službi individualistične mentalitete! Nobene povezanosti ni bilo med njimi. Med prebivalci piskrčka, med različnimi vidiki simbolov. Mojca ni artikulirala jasno in zahtevno, da je vrlina v njenem piskrčku, da se odpoveš pohlepu, da je sočutje vrednota, da smo skupaj – tako različni, da lahko poskrbimo za prihodnost. Mojca-Etika gleda stran, se dela neumno, ali celo je neumna, in je skrajno pasivna, brezbarvna, naivno prijazna. Se sprašujem: ali od same lenobe ne misli, se ne zgane? Za ponoret! Lisici se dobro obnesejo lažnivost, sprenevedanje, pomanjkanje sočutja. Še več, podlo je izrabila sočutje drugih. Ko odkrijejo, da so ob vse, nastane v piskrčku »velik hrup in prepir«. Mojca je sicer odločila, da je tat domačin. Vendar razsojanje prevzame – spet – volk. Pomislite! Legli so na hrbet, se sončili in čakali, da bo krivda prilezla nazaj in bo kapljala od ust. »Vsi so legli pred piskrčkom na travo in takoj zaspali.«

Ali ste znoreli?

Lisica je imela slabo vest in ni mogla spati, ubožica. Počakala je na »dokaz« in namazala z njim spečega zajčka. »Nato je tudi ona brez skrbi zaspala.« Ja, marička, saj so celo noč spali in spijo še naprej, ko so sredi največjih težav! In ko se jim je ljubilo zbuditi, so brez pameti lovili zajca. Zajec je simbol tistega elementarnega veselja do življenja. Sila, ki drži ljudi vitalne, obnavljajoče, dejavne. Tisto, kar nas brani pred samouničevalnimi strastmi in kar je treba ubraniti pred divjimi in napadalnimi silami, ki jih nosita poleg lisice tudi volk in medved-vojak, o katerem pa zgodba še nič ne pove. Srnjak-duhovni ideal je v pripovedi tudi samo utrinek, zelo, zelo kratek. Kje pa je Mojca-Etika, Mojca-Država, Mojca-Jaz, da bi dala od sebe kak uporaben glas? »Zajček je bežal in si polomil prednje noge, šele potem se mu je posrečilo pobegniti.« Na videz noro. A samo na videz. Noga simbolizira družbene vezi. Omogoča zbližanje, spodbuja stike, krajša in odstranjuje razdalje. Noga ima socialen-družbeni pomen. Pomeni plodnost v družbenem smislu. Za družbeno telo pomeni tisto, kar pomeni falus za človeško telo.

In Mojca je ostala sama s piskrčkom, zajčku pa niso več zrasle sprednje noge. Komentar ni potreben. Kot družba smo tik pred razpadom. In sedaj, ko smo samo še v lupini, prihajajo neki mladi podjetniki in podjetnice in po televiziji klobasajo, kako se dela v tujini od jutra do noči. Me ne zanima! Ali ste znoreli? Čemu? Komu na ljubo? Ali je to naše življenje? Da zbiramo med za druge, sami pa ostajamo globoko v temi duhovne in intelektualne ali samo telesne suženjske pozicije. Kaj pa naši otroci? Naše vezi? Vpetost v materialno delo in celodnevna mentalna okupacija s »poslom« je tista površnost, neodgovornost za etiko in ista zaspanost, o kateri govori zgodba. To mentalno, duhovno spanje je naša poguba! Ne glede na izgovore o krizi smo sami razbili piskrček in medsebojne vezi. Sram nas bodi!

Kdaj že so nam napovedali prihodnost na Koroškem. Kako žalostno. Kako brezupno. Ampak čebele so ostale in naj se zberejo!