Na Bledu imajo labodi status bitij posebnega občinskega pomena. Vsaj zadnjih petnajst let je tako. Kot nam je med torkovim pogovorom na osončeni promenadi ob jezeru razložila gospa Tatjana Krpič, ki blejskim labodom posveča svojo voluntaristično skrb, so bili v preteklosti v očeh nekaterih sporna bitja. Povzročevalci težav. Občasno je kak pes kakemu labodu pregriznil vrat, kar je pomenilo truplo, trupla na promenadi pa pač niso dobrodošla. Labodja trupla niso majhna, blejski racio pa ne okoliši. Krivi so labodi. »Z leti se je miselnost spremenila, čeprav po drugi strani dandanes ljudje kličejo, čim se labod napačno prestopi. Pozablja se, da so to vendarle divje živali. Pripravili smo zgibanke, postavili smo table v treh jezikih z napisom, da jih je prepovedano hraniti. Labod se na hrano navadi in jo pričakuje. Če je ne dobi, se dogaja, da gre na obalo in jo začne zahtevati med kopalci. To je lahko neprijetno, ker tehtajo tudi po petnajst kilogramov, hkrati pa znajo biti agresivni. Problemu smo posvetili več pozornosti tudi v medijih, in res se je odnos ljudi do labodov začel spreminjati. Začeli so se zavedati, da psi ne morejo biti spuščeni,« pove Krpičeva.

Znan je primer labodov iz opatije Welles v Angliji, kjer menihi stoletja labode vzgajajo tako, da znajo za hrano pocingljati na zvonec. Primer govori o tem, da so poleg ponosa labodi tudi izjemno prilagodljive ptice. Tudi na Blejskem jezeru so v torek opoldan rutinersko pozirali fotoaparatu in se spogledovali z občinstvom na obrežju. A obenem so tudi budno pazili na svoj teritorij. Nekemu očitnemu izobčencu nikakor niso dovolili, da bi se spustil v vodo. In res se ni upal. Na koncu se je ubožec pobral čemet v sneg pred lokal z imenom Labod nekaj višje nad jezerom. Krpičeva pove, da prizor, ko labod blodi po Bledu, ni nič nenavadnega. Vključno s tem, da počepne in se usede sredi ceste. Trenutno je na Bledu petnajst labodov. Pravi lepotci. Z goskami in drugimi pticami živijo brez konfliktov, slabše se prenašajo med seboj. Značilnost labodov grbcev, najbolj razširjene vrste labodov pri nas in v okoliških državah, je nemost. Grbci niso sposobni oddajati glasnejših glasov od zvoka, ki je še najbolj podoben tihemu približku prašičjega oglašanja, medtem ko v primeru konflikta sikajo, kar pa že spada v psihološko predpripravo na fizični obračun. Iz tega, da niso glasni, izhaja tudi mit o labodjem spevu, ki pravi, da labod šele pred smrtjo spusti glas. Kar ne drži, res pa naj bi bila fizična moč laboda prepoznavna prav po glasu, ki ga stroka imenuje sikanje. Močneje ko je sposoben sikati, bolj nevaren je za nasprotnika.

Njihova medsebojna nestrpnost oziroma takojšnja pripravljenost na pretep spominja na razmerja med glavnimi frajerji v diskoteki. Vedno pripravljeni sikniti »kaj pa ti gledaš« oziroma »kaj pa tebi ni jasno«, stalno na robu pretepa, ki se v najbolj krutih primerih konča tudi s pokončanjem nasprotnika. Ne glede na to, da so vegetarijanci. Hranijo se pretežno z algami in mikroorganizmi v vodi. Tudi poznavalec na pogled težko loči, katerega spola je kateri. Načeloma se sicer razlikujejo po velikosti grbe nad kljunom, samci imajo večjo. O labodih kroži glas, da so si pari vse življenje zvesti, kar pa velja zgolj načeloma. Kdaj pride tudi do kakšnega prevzema, prav tako ni izključena možnost homoseksualnih zvez, čeprav naj bi bile te bolj značilne za črne avstralske labode. No, vsaj za Romea in Julijo iz bostonskega mestnega parka je bilo naknadno ugotovljeno, da je šlo dejansko za dve Juliji.

Za največjo labodjo kolonijo na svetu velja 11.000 parov, ki živijo na reki Volgi. Kot pravi Luka Božič, mariborski ekspert za labode, največ labodov pri nas, 640, živi na reki Dravi, tristo jih je na Muri, prav toliko v spodnjesavskem predelu, medtem ko se na srednji Savi, kamor spada tudi Zbiljsko jezero, zadržuje 143 primerkov. Poleg teh najbolj znanih punktov obstajajo še manjše združbe, kot je tista na Koseškem bajerju, pa na sipinah ob reki Savi pod Jesenicami, kjer jih je sicer naša ekipa med torkovo ekspedicijo po porečju Save zaman iskala, na Krki in še kje. Labodov grbcev, označenih z obročki, je pri nas 470. Božič pojasnjuje: »Labod je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v naših krajih redka vrsta. Šele v začetku osemdesetih so bila opažena prva gnezdenja. Leta 2000 je število slovenskih labodov prvič preseglo tisoč, vendar je treba upoštevati, da so med njimi tudi ptice, ki pri nas gostujejo. Parov, ki tukaj tudi gnezdijo, je okoli sto.« Ključne podatke o mobilnosti labodov premore gospod Dare Fekonja iz prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. Kot navaja, priletijo do Slovenije labodi iz Madžarske, Poljske, Avstrije, Slovaške, Hrvaške, Češke in Italije, medtem ko so primerke labodov z obročki iz Slovenije opazili na Poljskem, Madžarskem, v Belorusiji, na Češkem, Slovaškem, Hrvaškem in v Ukrajini. Zima je čas gostovanj in pred štirinajstimi dnevi so imeli na Podpeškem jezeru množično zborovanje, ki je po pričevanju očividcev pobelilo jezersko površino. Ker gre za razmeroma težko ptico, so razdalje, ki jih zmorejo preleteti, fascinantne.

Za zbiljske labode skrbi gospod Uroš Košir, nameščenec turističnega društva, čigar glavna skrb so sicer čolni. Prav v teh dneh v čolnarni ob bregu jezera s kolegom Bojanom dokončujeta prototip novega čolna na vesla iz macesnovega lesa, s katerim kanijo v naslednjih letih obnoviti 50 in več let staro floto. Lep izdelek. Sploh ko izveš, da jima je to prvi čoln in da sta se principov izdelave naučila pretežno po internetu. Skrb za ptice je postransko opravilo. Letno gre v Zbiljsko jezero za labode šest ton koruze, ki jo Zbiljčani financirajo iz prispevkov turistov oziroma gostov. Če kateri od labodov zboli, gre na zdravljenje v Dravograd, kjer deluje živinozdravnik z ustrezno koncesijo.

»Do leta 1988 so labodi na Zbiljsko jezero prihajali samo prezimovat, potem pa je eden zbolel in z družico sta ostala tukaj. Imela sta tudi mladiča. Ujeti ga sicer nismo mogli, smo mu pa nastavljali hrano in zdravila, tako da je ozdravel. Z njim oziroma z njegovo družino se je začela kolonija, ki danes šteje 130 primerkov. Največ jih je sicer na Dravi, ker imajo tam največ življenjskega prostora. Od prvotnih labodov smo imeli samca, ki je doživel 25 let. Ferdo mu je bilo ime. Pri nas jim je dobro. Letno jih pogine pet, šest, tudi deset. Ko se parijo, se pobijajo med sabo. Tudi mladiče ubijajo. Ko letijo v jati, se včasih kateri zaplete v daljnovod. Zanimivo je, da v obdobju, ko imajo mladiče, tistim, ki nimajo potomstva, odpade perje in ne morejo leteti. Po mojem zato, da tisti brez mladičev niso nevarni tem z mladiči. Ne moreš verjeti, ampak tako je,« pojasni Uroš Košir, ki labode opazuje vsak dan. Če ne drugače, skozi okno čolnarne, pod katero plavajo številne ptice. Ne samo labodi. Tudi gosi, vodne kokoši, race. Na vprašanje, ali je res, da je Zbiljsko jezero prenaseljeno z labodi, odgovori, da ne. »Na delu je spet finta narave. Gnezdo mora biti od drugega oddaljeno vsaj petsto metrov, zato spolno dozoreli labodi enostavno ne morejo imeti vsi potomstva, ker za več gnezd ni prostora. Človeku se ni treba vtikati v naravo, ker sama poskrbi zase. In čim ima kak labod hendikep, ga drugi potolčejo. Brez milosti so. Po drugi strani pa tukaj nimamo težav s psi, kot jih imajo na Bledu. In, ja, labode, ki prestanejo kako operacijo, radi pripeljejo k nam, ker se v tej masi laže skrijejo.«

Ob tistem incidentu pred dvajsetimi in nekaj leti na Dunaju, ko so Romi pojedli labode, je torej mogoče pomisliti tudi na to, da je k tragičnemu razpletu nemara pripomogla tudi prirojena labodja kljubovalnost oziroma ponos. Ta pa je bržkone glavni razlog za to, da poleg občudovanja pri ljudeh izzivajo tudi nasprotovanje. Redkokatero bitje namreč v sebi združuje toliko želenih in prenekateremu človeku nedosegljivih lastnosti kot te ptice.