Ženski pevski zbor Kombinat se rad pritožuje, da na njihovih koncertih ljudje premalo pojejo z njimi. Ko pa so v Linhartovi dvorani med forumom Društva pisateljev z leve strani občinstva pevke zapele »Grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri«, je polna dvorana ploskala, z desne pa se je oglasilo nekaj ubranih moških baritonov. Ko so po nastopu polkovnika Miha Butare kombinatke prekinile monotono sosledje alternativnih političnih nastopov in zapele Pesem upora, so navzoči nekoliko šokirani zazijali. »Torej to ne bo zgolj akademski, ampak tudi pevski zbor,« je sarkastično zašepetala ena od prisotnih.
Pesem upora je zbudila sodelovanje, ki se je na presenečenje marsikoga ohranilo tudi, ko so zapele Internacionalo. Delavska himna je, odkar so v Cankarjev dom prišli pevci Partizanskega pevskega zbora iz Trsta, postala skoraj del rednega repertoarja. Vendar je zelo radoživo delovala na prireditvi, kjer so bili med govorci ustanovitelji Nove revije, veterani osamosvojitvene vojne in veterani osamosvojitvenih političnih strank. Ti so ob vprašanju navdušenja nad komunizmom nekoliko zadržani. Nobene zadržanosti pa ni bilo med novimi gibanji, polnimi mladih ljudi, ki so od kapitalizma doživeli predvsem izkoriščanje, socialne razlike in obljubo, da bodo po diplomi ostali brez dela.
Predsednik Društva pisateljev Veno Taufer je v Cankarjev dom povabil skupine in posameznike, ki so sodelovali na protestih v zadnjih mesecih. V Linhartovi dvorani je potekal forum forumov, skupščina skupščin ali vsaj nastopanje na odru gibanja, ki je na protestih tudi do samega odra zelo zadržano. Taufer je pred začetkom foruma menil, da je dovolj razlogov za oživitev dialoga civilne družbe, ki se je nostalgično spomni iz osemdesetih let. Tista zgodba pa se je končala slabo.
»Mislili smo, da je civilna družba postavila stranke, zakone in državo ter da bo to krasno delovalo,« je rekel v pisarni Društva pisateljev, medtem ko je po telefonu poskušal izslediti dve brošuri iz tistih časov, ki ju je izgubil na poti. »Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo opazili, kako je ta oblast skorumpirana, kako kaže vzvišenost, kako arogantna je do človekovih pravic. Skoraj trideset tisoč ljudem so zanikali pravico do stanovanja in dela. Dvakrat več kot štirinajst tisoč ljudi, ki jih je polrepublika Slovenija pobila po osvoboditvi od okupatorja. To pot so ljudi ubili psihično in duhovno, ker so jim odvzeli možnost dostojnega življenja. Drugo je bilo mešetarjenje z orožjem.«
Ta poanta se je ponavljala ves večer. Govorec za govorcem je skozi različne ključe opisoval, kako zelo je slovenski državi spodrsnilo pri oblikovanju demokracije. Vendar je Taufer v isti sapi rekel še nekaj.
»Demonstracije v Sloveniji so nekaj edinstvenega v Evropi. To je nekaj vedrega in svetlega. Na ulicah so demonstracije, ob njih pa je kultura. Grškemu prijatelju sem poslal internetni naslov, kjer si lahko ogleda posnetke protestov. Bil je osupel. »Kje pa so požgani avtomobili? Namesto pretepov se pojejo pesmi.«
Zato so med občinstvom v Cankarjevem domu pele kombinatke in podrle mejo med odrom in dvorano.
