Na prvi posluh album ne prinaša nič novega v njunem melanholičnem univerzumu, če preslišimo neposrečeni gospelovski poskus s Hold On. Elysium se posluša kot naslednje poglavje (po Fundamental, 2006) približevanja »popolni« sintetični pop melodrami, kjer prevladujeta zrelost in sofisticiranost. Tisto, kar še posebej ugaja, je, da se fantoma prav nikamor ne mudi – namesto mimobežne retorike in ideologije se soočamo s prefinjenim pop instinktom počasnega tempa, iz katerega izstopa le matematično korektna Winner. Pet Shop Boys sta zavestno stopila proč od plesne revival logike, ki sta jo s svojimi posodobitvami zvoka narekovala. Zato je album kot celota na neki površinski način neuravnotežen, a še vedno te »labilne« skladbe ne izstopajo do te mere, da bi lahko razpravljali o (ne)škodljivih mašilih. Predvsem karikirano polemiziranje z usihanjem popularnosti (Your Early Stuff) in razdiralnim narcisoidnim popom novega tisočletja (Ego Music, A Face Like That) sta po svoje razumljivi, a nepotrebni vsebini na albumu. V preostalih enotah pa Pet Shop Boys ne nasedata na provokacije. Prepustita se toku dogodkov in nekaterim spominom. V molovskih orkestracijah prepričata uvodna dream-pop elegija Leaving ter diskretna balada Invisible, medtem ko čustveno spletišče predstavlja dramaturško dodelana žalostinka srednjega tempa Memory of the Future, ki odlično napove distopični finale z Everything Means Something in Requiem in Denim And Leopardskin.

Pet Shop Boys sta mojstra v svojem poklicu, saj prepisujeta ali citirata le sama sebe, česar jima nikakor ne smemo šteti za zlo, saj so takšni, pogojno rečeno »prepisani« aranžmaji včasih najboljša rešitev za nove pesmi. Na Elysium to počneta učinkovito ter s pravo mero ironije in humorja. Obema je namreč že nekaj časa jasno, da nista več v položaju, ko bi premikala meje popularne glasbe, vendar znata s svojo umetniško vitalnostjo še vedno prepričati ljudi okoli svoje generacije ter v njih prebuditi najstniške občutke v zrelih letih.