Po več kot letu dni zamude je osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2013–2016 (NPK) objavljen. Kronologija njegove priprave se začenja marca 2011, ko tedanje ministrstvo za kulturo predstavi analizo stanja na področju kulture, ki vsebuje tudi predloge za pripravo novega NPK. Prvi osnutek je bil nato predstavljen novembra 2011, vendar je njegova priprava zastala po prihodu novega vodstva ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ). Drugi osnutek je za polovico krajši glede na različico iz leta 2011. Zbrali smo nekaj prvih odzivov nanj, ki so jih pripravili v reprezentativnih društvih.
Izkaz varčevalne mentalitete
V društvu Asociacija, ki zastopa več kot 90 nevladnih organizacij v kulturi in samozaposlenih, bodo podrobnejše komentarje še pripravili, že zdaj pa so si ustvarili stališče glede splošne narave dokumenta. »Manjša dolžina dokumenta ni posledica bolj jasne strateške usmeritve, pač pa 'varčevalne mentalitete'. Jasno je, da dokument ni boljši in drznejši v usmeritvi kulturne politike, pač pa preprosto skrčen in medel, ker da je sredstev premalo.« Logična posledica tega je vključitev zgolj sektorskih ukrepov, zelo malo pa se govori o sistemskih problemih kulturne politike.
Članom Asociacije se zdi nesprejemljivo uvodno pojasnilo, v katerem izvemo, da je zamuda pri pripravi NPK nastala zaradi menjave ekipe MIZKŠ. »Sploh glede na dejstvo, da smo bili v letu 2011 seznanjeni z osnutkom NPK in smo nanj podali svoje pripombe, potem pa se je ta izgubil v meandrih birokracije,« kot so zapisali v svojem stališču. Da bi moral temeljiti na podanih pripombah in predlogih, menijo tudi v Odprti zbornici za sodobno umetnost: »Novi osnutek NPK starega sploh ne omenja, še več, v prvem stavku dokumenta je zapisano, da prejšnja vodstvena ekipa takega dokumenta ni zmogla sestaviti. Zaskrbljeni smo nad odločitvijo MIZKŠ, da uvodni stavek uvodnega dela pomembnega strateškega dokumenta uporabi za diskreditacijo dela predhodnikov.« Pri tem je smiselno opomniti na dejstvo, da je vodstvo ministrstva res drugačno, vendar strokovne naloge opravljajo isti uslužbenci.
Cilji brez finančnega ovrednotenja
Kateri so torej sistemski problemi, ki bi jih lahko strateški dokument učinkovito naslavljal? Na Asociaciji naštevajo različne oblike financiranja kulturnih organizacij, dialog med nevladnimi organizacijami in javnim sektorjem, infrastrukturne probleme na nekaterih področjih, pomanjkanje usposobljenih vodilnih kadrov, velike strukturne probleme nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi. Slednji so denimo naslovljeni le v kratkem sklepnem delu. O reformi javnega sektorja je napisanega tako malo, kot da ta ne bi bila del usmeritev bodoče slovenske kulturne politike, razmišljajo na Asociaciji.
Ukrepom po njihovem manjkajo tudi finančne posledice. NPK to v uvodu pojasnjuje z nezmožnostjo operirati s konkretnimi finančnimi številkami zaradi javnofinančnih razmer. Zavezujočnost takih ciljev in ukrepov pa je seveda minimalna. »Od ministrstva, ki je prvi branik javnega interesa v kulturi, pričakujemo, da postavi minimum in skladno z njim tudi finančno ovrednoti svoje prioritete.« Prav tako pogrešajo konkretizacijo ukrepov in ciljev z vidika časovnih okvirov. Da bo zato naslednja tri leta financiranje kulture še naprej potekalo zgolj po »inerciji«, se bojijo pri Odprti zbornici. Na Asociaciji pa so si zastavili tudi vprašanje, čemu so bile namenjene strateške SWOT-analize v več kot 600 strani dolgi analizi stanja iz leta 2011, ki je predlagala cilje za NPK. Pričakovati bi namreč bilo, da bo strategija oblikovana na podlagi opredelitve ključnih prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti.
Skrbeli bi tudi za domoljubje
Dokument uvodoma opredeljuje načela kulturne politike, kot eno od njih pa je po novem opredeljena tudi narodna oziroma nacionalna zavest. MIZKŠ podpira diskurz in projekte, ki bodo imeli pozitivne prvine za aktualizacijo in utrjevanje narodne/nacionalne zavesti, beremo v NPK. »Podpiramo priznavanje pomena domače kulturne produkcije, vendar z veliko mero pazljivosti pri vpletanju ideoloških predznakov,« pravijo na Asociaciji. »Na srečo je umetnost univerzalen jezik, zato tudi v ukrepih po področjih večinoma ni opaziti pretirane navezave na to poglavje.«
Na nekoliko neroden način poudarja NPK tudi slovenski jezik, s čimer postavlja na drugi tir vsa tista umetniška izražanja, ki ne temeljijo na pisani in govorjeni besedi, opozarjajo v Odprti zbornici. »Danes, ko je Slovenija polnopravna članica Evropske unije in je slovenski jezik eden od njenih uradnih jezikov, lahko pretirano poudarjanje elementov nacionalnega v kulturi spodbuja različne oblike nacionalizma,« menijo. Pomembneje od poudarjanja nacionalnosti se jim zdi poudarjati človeško dostojanstvo. V luči tega pri predstavljenih načelih kulturne politike pogrešajo zavezo k izboljšanju težkega socialnega položaja ustvarjalcev. »Osnutek sicer govori o ranljivih skupinah, Romih, zamejskih Slovencih in tako dalje, ne prepoznava pa samozaposlenih kot po socialnem statusu ranljive skupine.«
Na Asociaciji pozdravljajo pozitivne stvari: »Zaradi kratkosti dokumenta se bo vendarle mogoče pogovarjati o nekaterih ključnih projektih in ali so bili izbrani pravilno.« Po konkretnosti izstopajo Slovenski gledališki inštitut, Slovenska uprizoritvena kooperativa, študija za model ustvarjalnega laboratorija, bolj podrobne opredelitve na področju kulturne dediščine in uvajanje tarifnika na področju samozaposlenih v kulturi. Člani Odprte zbornice podpirajo zavezo poenotenja razstavne politike v prid izplačevanja razstavnin umetnikom.
