Bi glede na to, da največje uspehe dosegate na največjih tekmah, lahko rekli, da imate hladne živce?

Ja. Morda jih imam ravno zato, ker tja ne grem pod pritiskom. Letos mi na prvih tekmah ni šlo najbolje. Je pa tudi res, da je bilo pred svetovnim prvenstvom malo možnosti za potrditev. Tekem je bilo malo, na zadnjem prizorišču pred svetovnim prvenstvom pa se nisem znašel zaradi snežne podlage. Vedel sem, da sem dober. Da moram biti potrpežljiv in da po prišel moj dan.

Očitno ste psihološko močni. Kako si pomagate na tem področju?

To je pri deskanju zelo pomembno zaradi vožnje v paralelnem sistemu. Prav zaradi psihološke pripravljenosti pravimo, da so tekmovalci boljši, ko so starejši. Tekmovalca, ki deska na sosednji progi, moraš odmisliti, kot da ga ne bi bilo. Osredotočen moraš biti na svojo vožnjo, pa tudi če je tekmec za malenkost pred teboj. Justin Reiter je imel v finalni vožnji pol sekunde prednosti, pa sem ostal miren.

Vam med nastopom pogled uhaja na sosednjo progo?

Tudi če sem ves čas osredotočen na svoje deskanje, vem, kje se nahaja tekmec. Ko je Andrej Sobolev naredil napako v drugi vožnji, ga nisem videl, a sem slišal, da nekaj ni v redu. Deskar ima občutek, kdaj tekmec naredi slabši zavoj in kdaj naredi napako.

Ste, potem ko tekmec naredi napako, živčni, da je ne bi še vi?

Ne. Takrat je tekmovalec sproščen in ne deska več na vso moč. Odvisno od tega, kako veliko napako naredi tekmec. Če se sliši tresk, veš, da se ti ni potrebno več preveč naprezati.

Ko ste prvič osvojili kolajni na svetovnem prvenstvu, se je vaš finančni položaj nekoliko izboljšal, kajne?

Drži, a sem pričakoval več.

Koliko denarja potrebuje deskar na sezono za program treningov in tekem?

Težko rečem. Konkurenca je trenirala na Novi Zelandiji, česar si ne morem privoščiti. Nikoli ne letim iz Ljubljane, ampak z okoliških letališč, kjer so letalske karte 300 evrov cenejše. Vedno potrebujemo dve karti, ker gre zraven tudi oče, ki je moj trener. Ni nam lahko. Gledati moramo na vsak evro. Kolajna ti to zelo olajša.

Kaj je tisto, kar vas vleče naprej?

Sem se že spraševal, ali ne bi bilo bolje početi kaj manj napornega in od tega živeti bolje. A vseeno obstajajo višji cilji. Nima veliko ljudi v Sloveniji kolajne s svetovnega prvenstva.

Nekoč ste rekli, da je življenje prekratko, da bi bila dva dneva enaka. Torej ste vseskozi v akciji?

Ves čas ne. Včasih se moram tudi odpočiti. Predvsem med sezono, ko je počitek skoraj tako pomemben kot trening. Se moram včasih kar prisiliti k počitku. Sicer se mora v mojem življenju vseskozi nekaj dogajati. Poleti kajtam. Rad sem na morju.

Kaj vas še zanima? Igrate tudi saksofon.

Igram ga v laški pihalni godbi. Igral sem tudi na sprejemu po vrnitvi s svetovnega prvenstva. Sicer mi čas ne dopušča, da bi redno igral. Še vedno študiram, na fakulteti za menedžment mi do diplome manjkata še dva izpita.

Zaposleni ste v slovenski policiji. Bi lahko brez te službe shajali?

Ne. Če ne bi bil zaposlen v policiji, se ne bi več ukvarjal s športom. Zahvaljujem se policiji, da mi stoji ob strani. To je država in navsezadnje jaz predstavljam državo v svetu.

Včasih se tisti, ki državo vodijo, kitijo z uspehi športnikov. Imate kakšno mnenje o tem?

Zmaga ima tisoč očetov, poraz pa je sirota. Imam le svojo družino, ekipo in tiste, ki mi najbolj stojijo ob strani. Ob zmagah ne vidiš stvari, ki jih vidiš ob porazih. Potem ko sem osvojil prvi kolajni, sem to marsikdaj videl. Seveda se politiki in tudi športni funkcionarji radi slikajo ob uspehih športnikov, ker so takrat prisotni mediji. Kdo pa je prisoten takrat, ko treniram ob sedmih zjutraj? Le moj oče.

Kaj ste videli ob porazih in kaj ob zmagah?

Pričakovano je, da je odziv ob zlati kolajni velik. Bil bi razočaran, če ne bi bil. Ampak jaz vsak dan živim za šport, medtem ko potrditev dobiš le takrat, ko si najboljši. V Sloveniji smo tako vrhunski, da žal štejejo le še kolajne.

Smo preveč usmerjeni le v tiste, ki so najboljši? Šport ima navsezadnje sam po sebi pozitiven vpliv.

Se strinjam. Slovenci smo športen narod. Veliko se ukvarjamo s športom. Toda takšnega načina razmišljanja je vseeno premalo. Premalo cenimo dosežke, ki ne prinašajo kolajn. Žan Košir je bil v petek na svetovnem prvenstvu četrti, kar je vrhunski rezultat. Bil sem razočaran, ker je o tem poročalo le nekaj medijev. Potem ko je v nedeljo zmagala Tina Maze, sem si rekel: 'Če hočeš, da bo kje kaj napisano o tebi, moraš zmagati.' In sem pač zmagal. Glede na to, da živimo v takšnem času, je prav, da smo usmerjeni v zmage. Morda bi morala biti miselnost vseh Slovencev takšna, kakršno imamo športniki.

A ne čez trupla kot na kakšnih drugih družbenih področjih?

Seveda. To, kar je v politiki in gospodarstvu korupcija, je v športu doping. V obeh primerih si na nepošten način pomagaš do uspeha. To je enako, kot bi jaz izpustil tri vratca in bi bil vseeno svetovni prvak. Tako na gre. Uspeti je potrebno s poštenim, trdim delom in prijaznostjo. Samo na ta način je mogoče uspeti v športu in prav bi bilo, da bi bilo tako tudi drugje.

Bi se lahko pri cenjenju ne najbolj vrhunskih dosežkov lahko kaj naučili pri Skandinavcih?

Bolj slabo poznam njihovo miselnost. V našem športu ni veliko tekmovalcev od tam. Bolj gledam Avstrijce in Italijane. Ti so tako dobro organizirani, da se čudim, kako sem jim lahko konkurenčen. Slovenci imamo v krvi balkansko iznajdljivost in avstro-ogrsko zagnanost, ki nas peljeta do uspehov. Nekdo, ki trenira na Rogli, je postal svetovni prvak! Torej je mogoče vse.

Česa imamo več, avstro-ogrskega ali balkanskega?

Odvisno od področja in od ljudi ter njihovega porekla.

Kaj si pa bolj želimo biti?

Raje bi imeli avstro-ogrske lastnosti, a smo največji Balkanci na vsem Balkanu. Zanimivo je, da se vsi pritožujejo, živimo pa še vedno bolje kot večina ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Preveč jamramo. Medijev ne spremljam več, ker ne maram slabih novic. Preveč smo nevoščljivi. To je naš veliki problem.

Lahko športniki prispevate k spremembi miselnosti?

O tem sem prepričan. Tina Maze je dokaz, da je šport ena najbolj svetlih točk v Sloveniji. Spremeniti moramo način razmišljanja. Morda mora biti ta res bolj podoben športnemu.