Originalna struktura razstave je prikazovala tri faze modernizacije po drugi svetovni vojni, za katere je bilo značilno nihanje med ideologijo in pragmatizmom. Usmerjene so bile v višji življenjski standard egalitarne družbe ob načelih funkcionalizma in novih gradbenih materialih, ki so nudili hitrejšo, pa tudi varnejšo gradnjo. Ta znanja so omogočali arhitekti in inženirji, ki so se že pred vojno šolali v Evropi in ZDA, skupaj z novo generacijo projektantov, ki se je učila sproti – največkrat kar na gradbiščih. Slog teh arhitektur poteka od brezizraznih modernih objektov, ki služijo dnevni politiki, do presežkov, ki pomenijo domiseln spoj modernih in regionalnih oblik nesentimentalnega ali populističnega značaja. Jugoslavija se je namreč v svojih arhitekturnih usmeritvah namesto za kozmopolitski modernizem ali plagiate sovjetske arhitekture odločila za svojo predelavo evropskih modernističnih tokov, ki jih je na domiseln način povezala z regionalnim izrazom. To seveda bolj velja za posamezne arhitekturne bisere kot pa za večje pozidave glavnih mest, na primer popotresnega Skopja ali Novega Beograda, ali novih mest, kot so v Sloveniji Velenje, Kidričevo ali Nova Gorica.

Posebno poglavje na razstavi predstavlja modernizacija jadranske obale od Dubrovnika do Portoroža z obsežno donacijo OZN, namenjene oživitvi turizma in ohranjanju kulturne dediščine. V tem delu razstave pogrešamo predstavitev Mihevčeve modernizacije slovenske obale. Prikaz različnih faz modernizacije in razvoja površin vse do današnjih dni je še najbolj uspešno in dosledno prikazan na primeru Novega Beograda, drugod so predstavljene le posamezne faze. Gradbena podjetja – največje med njimi, Energoprojekt, je gradilo na štirih koncih sveta – so v zadnji fazi modernizacije postajale vse bolj podobne zahodnim korporacijam, ki jim je bilo le za zaslužek, etični vidik novogradenj pa je bil porinjen v stran. V tem duhu so potekale pozidave v devetdesetih letih, z nazadnjaškim obratom v narodno smer, še bolj pa po letu 2000 – z vdorom tujega kapitala, ki je iskal hiter zaslužek na račun lokalnih potreb prebivalcev. Ob tej realnosti se prikrade v razstavo kanček nostalgije, saj je v bivši državi urbanistična stroka skupaj z nekaterimi izjemnimi arhitekti delovala neodvisno in je imela (zadnjo) besedo pri posegih v prostor.

Razstava je rezultat združevanja posameznih študijskih primerov, ki bi jih veljalo na novo povezati med seboj v kontekstualno bolj bogatem in nazornejšem prikazu. Ležeče postavljeni panoji so prenapolnjeni z informacijami in s premajhnimi sličicami utrujajo oči ob šibki svetlobi, medtem ko je okrnjeni prikaz tridimenzionalnih in dotrajanih materialov posledica skromnih finančnih okvirjev in težnje po čim večji mobilnosti te razstave. Sicer pa so različni pogledi na največji urbanistični poseg v zgodovini tega območja prikazani v besedi in podobi, s pomočjo različnih intervjujev in originalnih dokumentov – od različnih maket, načrtov in filmov do stripov, knjig in brošur –, s čimer se razstava globoko vtisne v spomin in nudi temeljni razmislek o kvaliteti naših življenj, pa tudi o dejstvu, da smo podedovali ogromno javnih zgradb in stanovanj s pripadajočimi zelenimi površinami, ki so bila kljub vsemu zasnovana po meri skupnosti in posameznika. Današnja podoba teh arhitektur se na estetskih fotografijah Wolfganga Thalerja izkaže bolj kot izjemen slogovni dosežek, manj pa kot analiza njihove funkcionalnosti v kontekstu današnjega življenja. V prihodnosti bi bilo verjetno treba primerjati material nacionalnih sklopov svetovnih modernizacij in tako dejansko ter večplastno oceniti posebnost jugoslovanskega primera.