Nekaj sto kilometrov severovzhodno je v tistem trenutku v desnem žepu Janezovega suknjiča zabrnel telefon. »Halo?« »Janez, težavo imamo,« je bilo slišati iz slušalke le stežka obvladano paniko. »O, vaša ekscelenca, vi ste.« »Janez, tiho bodi in poslušaj,« je siknil kardinal. »Zgodilo se je nekaj strašnega in v manj kot uri bo izbruhnil škandal svetovnih razsežnosti. V Vatikanu sta bila ob dnevu spomina na holokavst ubita Mir in Ljubezen.« Kardinal je na hitro pojasnil, da je Vatikan prepričan, da za atentatom stoji Slovenija. »Vsi so brali tista pisma o komunajzarski zaroti, Janez, nima smisla zanikati vpletenosti. Nečesa se moraš domisliti! Hitro!« In je prekinil.

In Janez je začel razmišljati. Razmišljal je o vseh časopisnih naslovih. Razmišljal je o vseh prizadetih katoliških vernikih, o vseh užaloščenih žrtvah holokavsta. O sankcijah EU, o svetovni sramoti. »Ko le ne bi pošiljali tistih pisem, prekleto!« je razmišljal Janez. Razmišljal je tako močno, da je nekaj metuljev na Kitajskem zaprhutalo močneje in se je na Filipinih zakuhal orkan. Potem pa je tam nekje v daljavi, čisto daleč in skoraj neopazno, posvetil čisto majcen žarek upanja. Janezu se je razjasnil obraz. Nasmehnil se je, vzel telefon in počakal, da je v slušalki škrtnilo. »Slovenija te potrebuje,« je dahnil. »Pridem,« je dahnila slušalka.

Čez nekaj ur je pred enim od ljubljanskih hotelov parkiral rdeč športni avtomobil, iz katerega je izstopila elegantna ženska, oblečena po zadnji monaški modi. Alenka. V sobi jo je že čakal Janez. »Evo me, šef.« »Imaš vse?« »Imam,« je pomežiknila.

Pol ure kasneje je bil Trg republike do zadnjega kotička poln. Ljudje so se gnetli, praskali in teptali, da bi videli predstavo pred stavbo državnega zbora. Tam je na dvignjenem odru usločena stala ženska silhueta, ogrnjena v temna široka oblačila s kapuco in z mečem v rokah, in v deliriju kričala na galebe, ki so zvezani ležali pred njo na svečano pogrnjeni mizi. »Prekleta bodi, komunajzerska zalega!« se je po trgu razlegel predirljiv krik. Vse je potihnilo, množico je zagrnila grobna tišina. Jeklo meča je poblisnilo in zarezalo po zraku. Kri je brizgnila in glave nesrečnih ptičev so v loku odfrčale ter popadale v košare na tleh, kjer so na svojo usodo čakali še tisoči drugih, živih zvezanih galebov. Mlada mamica je zašepetala otroku v naročju: »Dobra večerja bo, sine.«