Nordijska hoja je veliko več kot hoja

Tako Valerija Kastelic opisuje dogajanje med njeno največjo strastjo, nordijsko hojo. Diplomirana inženirka tekstilne tehnologije in refleksoterapevtka ter učiteljica nordijske hoje in teka 2 z licenco je poleg tega raziskovalka na področju giba in izhaja iz znanja, pridobljenega na tečajih joge tao-jin, tibetanskih vaj, pilatesa in pravilnega dihanja, s katerim si je pomagala pri lastnih težavah z lokomotornim sistemom. Nordijsko hojo vodi in poučuje v Ljubljani. Z vodeno vadbo, v katero vključuje svoja znanja, skrbi za elastičnost telesa in pomaga ljudem, ki se srečujejo s podobnimi težavami, kot jih je imela sama, ter jih spodbuja k preventivni negi.

Z nordijsko hojo sem se srečala v času svoje rehabilitacije pred nekaj leti. Kljub vsakodnevnemu prakticiranju joge sem se zaradi precejšnih težav z ledveno-križnim delom hrbtenice in medenice znašla pri fizioterapevtu, ki me je preusmeril na pilates in nordijsko hojo. V slednjo sem se preprosto zaljubila, ker mi je prinesla toliko napredka v kratkem času. Po šestih mesecih vadbe se je ponudila priložnost usposabljanja pri Združenju učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije, v letošnjem letu sem znanje še nadgradila in tako pridobila naziv učiteljica nordijske hoje in teka 2 z licenco.

Vsako gibanje je korak k zdravju, ki je seveda odvisno tudi od drugih dejavnikov. Vsakdo mora najti pravo gibanje zase, ki ga osrečuje, napolni z energijo in mu prinese zastavljene rezultate.

Dve desetletji sem prakticirala pohodništvo. Ko sem se srečala z nordijsko hojo, sem ugotovila, da je zaradi intenzivnejše uporabe palic fizično precej napornejša. Ko se ramenska in medenična os zasučeta v nasprotni si smeri, se pospešita dihanje in delo srca, kar pomeni, da pri enakem tempu hoje kot pri pohodništvu izgoreva več energije. Predvsem za ženske je pomembna informacija, da izgorevajo maščobne obloge, ki so na nepravih mestih. Pogoja za to sta seveda redna tedenska vadba in prehranjevalni načrt. Poleg tega se z nordijsko hojo v primerjavi s pohodništvom precej bolj razbremenijo kolčni, kolenski in skočni sklepi. Mišične obremenitve so enakomerne, kar vodi v skladno izgradnjo telesa in manj bolečin v hrbtenici.

Kot sem že omenila, se aktivacija tolikšnega dela mišic dogaja zaradi dodatne aktivacije mišic trupa. Telo mora biti čimbolj sproščeno, rahlo nagnjeno naprej in glava vzravnana, da ne obremenjujemo vratnih mišic na napačen način. Hoja je naravna, mehka in neprisiljena. Pomembna sta pravilen odriv ene roke pred seboj in spust druge roke za seboj, saj le na ta način prihaja do zasuka trupa.

Načeloma se je mogoče v grobem naučiti te veščine sam. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da dober strokovni učitelj, ki ima tudi ostala znanja – anatomija in fiziologija človeka, prehrana ter dober posluh za posameznikove težave –, prinese veliko boljše rezultate. Pri samoučenju si lahko z nepravilnimi gibi naredimo tudi škodo, še posebno tisti, ki že imajo težave s hrbtenico. Učitelj nas pri učenju popravlja in vodi do optimalnega izvajanja glede na naše zmožnosti.

Če se posameznik odloča za nakup palic brez predhodnega posveta z učiteljem nordijske hoje, potem naj bo pozoren na nekaj stvari. Prodajalci običajno ne svetujejo najbolje glede dolžine palic. Če stojimo v športni obutvi in podlahtnico iztegnemo v pravi kot glede na nadlahtnico, nam mora v tem položaju ročaj palice lepo pristati v rokah. Zanka se mora anatomsko prilegati roki, ročaj pa naj bo iz plute, ker je material prijetnejši in bolj prilegajoč roki v primerjavi s plastiko. Odsvetujem teleskopske palice, ki so jih mnogi navajeni iz pohodništva. Varnejše in trajnejše so iz enega stebla, material naj bo iz karbonskih ali fiberglass vlaken. Konica naj bo anatomska in ostra, saj omogoča manj zdrsov na različnih terenih.

Obe skupini zahtevata poseben pristop poučevanja, ker sta intenziteta in način podajanja znanja drugačna. Otroci so zainteresirani, če učenje poteka skozi igro, torej mora biti zabava na prvem mestu. Mlajši populaciji več pomenijo vzdržljivost, moč in hitrost, kar se izraža v tekmovalnosti. Starejši pa težijo k boljši razgibanosti, dolgotrajnejši vzdržljivosti in boljšemu splošnemu počutju. Nemalokrat imajo težave z lokomotornim sistemom in iščejo rešitve za manj bolečin. V današnjem času ima precej ljudi tovrstne težave že pri tridesetih letih, zato večinoma delam s srednjo in starejšo generacijo.

V zimskem času zanimanja za tečaje ni, obstaja pa redna vadba za vse zainteresirane z že osvojenim znanjem nordijske hoje. Če vremenske razmere dopuščajo, se nas vsako soboto ob 8.30 zbere manjša skupinica ljudi in poženemo se na Rašiški hrib, včasih pa tudi okoli Gradiškega jezera pri Lukovici. V uri in pol razgibamo telo od glave do peta. Spomladi se poleg narave prebudijo tudi ljudje, ki po dolgi zimi želijo poskrbeti za svoje telo. Takrat je čas za tečaje, na katerih se poleg osnovnega nordijskega dvotaktnega diagonalnega koraka s palicami naučijo še pravilnega ogrevanja telesa pred vadbo, krepilnih vaj za aktivacijo moči mišic, po vadbi pa še sproščanja mišic in dihalnih vaj. Ponovno osvojijo pravilno hojo. Tečaj je razgiban, ne manjka igric, s katerimi se povrnemo v otroška leta, se nasmejimo in tako pripravimo možgane na novo učenje. Vmes se prikrade še kakšen nasvet iz moje malhe znanja o zdravem prehranjevalnem načinu.