Svetovna zdravstvena organizacija je pred dvema letoma uvrstila zobne in ustne bolezni med najpogostejše kronične bolezni poleg že obstoječih štirih (rak, diabetes, žilne in srčne bolezni ter respiratorne bolezni), ki zahtevajo od človeštva največji smrtni davek. Tega pa se ljudje ne zavedajo dovolj in jih večina tudi ne skrbi dovolj dobro za higieno v ustni votlini.
»Ko jih vprašamo, kako si čistijo zobe, vedo, da je treba uporabljati mehko zobno ščetko, da ne povzroča poškodb na trdih in mehkih tkivih, povedo, da uporabljajo zobno pasto parodontax, in menijo, da so naredili dovolj. Vendar lahko z zobno ščetko odstranimo povzročitelja vnetne bolezni s treh zobnih površin, dve medzobni površini pa še ostaneta in je zato plak (bakterije) treba odstraniti s teh površin tudi z zobno nitko ali medzobno ščetko,« je opozoril prof. dr. Milan Petelin, vodja Centra za ustne bolezni in parodontologijo na Stomatološki kliniki UKC Ljubljana.
Parodontalna bolezen poteka dolgo in traja približno 15 do 20 let, da se pokažejo znaki, ki bolnika privedejo v ordinacijo. »V tem času ljudje morda opazijo krvavitev ob ščetkanju zob, a to največkrat prezrejo. Krvavitev pa je prvi znak vnetja obzobnih tkiv. Sčasoma se zobje začnejo nekoliko majati oziroma se razmikajo, a se tudi na to, ker je kronična bolezen, ljudje privadijo. Pridejo šele, ko je res hudo,« ugotavlja prof. Petelin.
Slabo stanje zdravja obzobnih tkiv
O razširjenosti bolezni govori epidemiološka študija, ki so jo pred 20 leti opravili na Stomatološki kliniki na 1600 Ljubljančanih, starih od 15 do 65 let: samo dva odstotka pregledanih je imelo zdrava obzobna tkiva, pri drugih so ugotovili eno od oblik vnetja obzobnih tkiv: od začetne oblike ali gingivitisa, kjer je prizadeta samo dlesen, do napredovale oblike, ko se razvije vnetje in propad globljih obzobnih tkiv. 77 odstotkov pregledanih je potrebovalo odstranitev trdih zobnih oblog in glajenje zobnih korenin, 20 odstotkov pa poleg tega tudi kirurško zdravljenje. Raziskavo so ponovili po desetih in dvajsetih letih na istih ljudeh in ugotovili, da se je stanje samo še poslabšalo: po desetih letih niso odkrili več nobenega pacienta z zdravo ustno votlino, po dvajsetih letih pa je kirurško zdravljenje potrebovala že skoraj polovica vključenih v raziskavo.
»V tem času so pacienti zelo malo naredili za zdravje obzobnih tkiv, čeprav so ob prvi študiji dobili navodila o pravilnem izvajanju ustne higiene,« je navedel prof. Petelin. Meni, da je danes, ko so informacije o pomenu zdravja ustne votline in pripomočki za izvajanje ustne higiene dostopni povsod, za zdravje obzobnih tkiv odgovoren predvsem posameznik sam.
Zobni plak
Povzročitelj vnetja obzobnih tkiv je biofilm, to je skupek bakterij, ki se lepijo na vse površine v ustni votlini. Za zdravje obzobnih tkiv je najpomembnejši predel med zobom in dlesnijo: če pustimo, da se zobni plak, kot tudi rečemo organiziranim bakterijam, tam kopiči, se znaki vnetja dlesni – gingivitis – pojavijo že v nekaj dneh. Če začnemo izvajati pravilno ustno higieno, znaki vnetja izginejo in dlesen je spet zdrava. Kadar se razvije parodontalna bolezen, pa so tkiva žal kljub zdravljenju in izvajanju pravilne ustne higiene izgubljena in jih ne morejo povrniti na raven pri zdravih ljudeh. Z zdravljenjem želijo preprečiti napredovanje bolezni.
V ustni votlini najdemo približno 500 vrst različnih bakterij, nekatere ne povzročajo škode, druge jo. Ustne votline ne moremo narediti sterilne, saj bakterij ne moremo odstraniti v celoti, lahko pa jih z ustrezno ustno higieno krotimo in preprečujemo tistim najnevarnejšim, da se razrastejo. Vnetje obzobnih tkiv povzročajo predvsem gramnegativni anaerobi, bakterije, ki živijo brez prisotnosti kisika.
S sabo nosimo kronično rano
Parodontalna bolezen je tudi kronično vneta rana v ustni votlini. Zaradi vnetja ob zobu propadejo tkiva, ki držijo zob v čeljusti in naredi se obzobni žep, ki je, odvisno od stopnje bolezni, lahko različno globok. Mehka stena žepa je vneta, zato na tem mestu nastane rana; ta je že ob zmernem vnetju obzobnih tkiv velika kot naša dlan, to je 42 kvadratnih centimetrov (če seštejemo rano okoli vseh zob).
»Tako kronično rano nosimo v ustih vrsto let, skozi njo pa bakterije z lahkoto vsakodnevno vstopajo v krvni obtok,« je opozoril prof. Petelin. Poleg tega v krvni obtok vstopajo tudi strupi, ki jih tvorijo bakterije, in vnetni mediatorji, ki se sproščajo ob vnetnem in imunskem odzivu organizma.
Zato lahko kronično vnetje v ustni votlini vpliva na zdravje celega organizma. Ljudje z vnetjem obzobnih tkiv so nekajkrat bolj podvrženi aterosklerozi in s tem tudi srčni in možganski kapi. V ZDA so ugotovili, da imajo ljudje z vnetjem obzobnih tkiv dvakrat večje tveganje, da bodo doživeli infarkt, kot ljudje z zdravo ustno votlino, pri moških, ki imajo še druge dejavnike tveganja, pa je to tveganje še večje.
Vnetje obzobnih tkiv je povezano tudi z diabetesom. Diabetiki zaradi vnetja obzobnih tkiv teže uravnavajo raven glikoliziranega hemoglobina; če vnetje pozdravijo, to raven uravnavajo veliko lažje. Velja pa tudi povezava v drugo smer in diabetes vpliva na zdravje ustne votline, zato imajo diabetiki slabše stanje obzobnih tkiv.
Dokazano je tudi, da imajo ljudje, ki imajo parodontalno bolezen, večkrat kronično obstruktivno pljučno bolezen. Zaradi parodontalne bolezni se v ustni votlini namreč razmnožujejo tudi bakterije, ki povzročajo vnetje pljuč.
Pomembna je tudi povezava parodontalne bolezni in nosečnosti: nosečnice, ki imajo parodontalno bolezen, praviloma rodijo prezgodaj, novorojenčki pa imajo nižjo porodno težo.
Zdravljenje
Če opazite občasno ob ščetkanju krvavitev iz dlesni, je treba ščetkati bolj skrbno, je opozoril prof. Petelin. Če krvavitev ne preneha, je treba obiskati zobozdravnika ali ustnega higienika, ki bo ugotovil vzrok in po potrebi izvedel začetno zdravljenje parodontalne bolezni.
Pri tem je treba odstraniti trde zobne obloge, to je zobni kamen, saj so le-te idealno mesto za hitrejše nabiranje zobnega plaka. Trde zobne obloge je treba odstraniti nad in pod dlesnijo, torej tudi v obzobnem žepu. Površino zobne korenine je treba zagladiti, da se zmanjša vnetje obzobnih tkiv in omogoči celjenje. Kadar so žepi že globoki ali imajo zobje več korenin, zobozdravnik ali ustni higienik s svojimi instrumenti korenine zoba v celoti ne more doseči. V tem primeru nadaljevanje zdravljenja opravi specialist parodontolog: kirurško odgrne dlesen, očisti površino korenine in zašije dlesen. Tudi po kirurškem posegu mora pacient ostati pod nadzorom zobozdravnika in izvajati ustrezno ustno higieno.
Vnetje obzobnih tkiv sicer poteka različno glede na posameznika in zob: pri istem bolniku je lahko dlesen ob eni površini zoba zdrava, ob drugi pa vneta. Na to, kako hitro bo pacient razvil razgradnjo obzobnega tkiva in kako težka bo, vplivajo genetski dejavniki – to je sprejemljivost za bolezen, kajenje – kadilci imajo praviloma bolj napredovalo parodontalno bolezen, več kariesa in manj zob v ustih, ter sistemske bolezni, kot je diabetes, saj ta bolezen spremeni odziv organizma na bakterije in povzroči hujšo obliko bolezni.
