V skladu z zakonom o Slovenskem filmskem centru, po katerem TV Slovenija v podporo slovenski filmski produkciji izvede razpis, po katerem letno nameni določena finančna sredstva za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje, je nacionalna televizija ob koncu leta 2011 takšen razpis tudi objavila. Na ta razpis se je lani prijavilo 28 projektov, med temi pa so trinajstim odobrili realizacijo – in sicer trem celovečernim filmom in desetim kratkim igranim, animiranim in dokumentarnim filmom. Za realizacijo teh filmskih projektov so na TV Slovenija namenili skupno 1,7 milijona evrov (po 400.000 evrov za vsakega od celovečernih filmov).

Producenti so bili šokirani

To je nedvomno dobrodošel prispevek k slovenski filmski produkciji, še posebej ob dejstvu, da imajo na Slovenskem filmskem centru zanjo na voljo le slabe štiri milijone, kar je približno toliko, kolikor v Avstriji ali Italiji znaša produkcija enega samega celovečernega filma ali kolikor je v Sloveniji namenjeno kakšni gledališki hiši. Vendar...

Na začetku letošnjega leta so producenti projektov, ki so bili izbrani na televizijskem razpisu, od nacionalne televizije začeli dobivati prav šokantne predloge plačilnih pogojev za sofinanciranje njihovih projektov. Namreč takšne: obrok v znesku enega odstotka od višine koproducentskega vložka naj bi prejeli 30 dni po podpisu pogodbe; enak obrok v 30 dneh po ogledu grobo montirane verzije filma; še en enak, torej enoodstoten obrok 30 dni po predaji filma; in nato še »glavni« obrok v znesku 97 odstotkov od višine koproducentskega vložka – 30 dni po predvajanju.

Pogoji, kakršnih ni nikjer

To je nedvomno edinstvena (in najmanj, kar lahko rečemo, unikatna) oblika sofinanciranja filmske produkcije, po kateri naj bi producent naredil film za tri odstotke televizijskega koproducentskega vložka. Se pravi, če ta vložek za celovečerni film znaša 400.000 evrov, bi moral film narediti za 12.000 evrov. Ne le v Sloveniji, ampak tudi na svetu ni producenta, ki bi se z 12.000 evri lotil produkcije celovečernega igranega filma. Res pa je, da na svetu tudi ni nacionalne oziroma javne televizije, ki bi postavljala takšne koproducentske pogoje.

V primeru TV Slovenija se vsiljuje vtis, da je s svojim razpisom za sofinanciranje projektov neodvisnih producentov formalno zadostila 17. členu zakona o Slovenskem filmskem centru (to je člen o zunajproračunskem financiranju filmske produkcije v Sloveniji), s svojim predlogom plačilnih pogojev pa je storila vse, da ji tega zakonskega določila ne bi bilo treba uresničiti. Takšen »prijem« niti ni vreden komentarja, če ga povežemo z revščino, ki je v tej deželi sploh namenjena filmski produkciji, preostane samo žalostno vprašanje, zakaj neki v Sloveniji tako ne marajo filma.