V karieri mojstra Jamesa Blooda Ulmerja nikdar ni bilo nič določenega vnaprej, prav tako tudi ne predvidljivega. Glasba se mu je preprosto zgodila in se mu po vseh prehojenih medžanrih dogaja še danes, ko se v glasbenem smislu vrača domov. Res je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo bluesu posvetil do te mere, da ga ne bo samo prespraševal, temveč tudi živel. Prav s tem prvinskim odnosom mu je povrnil smisel, saj je spomnil na malce že pozabljene obrazce, ki iz preteklosti nagovarjajo sedanjost.

Vendar njegov cilj ni le odkrivanje nekega »bistva« bluesa, temveč razumevanje njegovega emotivnega in geografskega razpona, kar je dokazal na nikoli dovolj prehvaljenem albumu Birthright (2005), kjer je blues slekel do kosti ter se med vandranjem posvetil mitski korelaciji med delto in Saharo. Če preobrnemo citat Willieja Dixona, je najprej obdelal plodove bluesa (funk, soul) in se potem obrnil proti izhodišču. Zato njegovega trenutnega razmišljanja ne smemo več razumeti kot »vmesni člen«, temveč izključno kot intimno romanje, na katerem vtiskuje osebni pečat glasbi, pri kateri se je vse začelo. Dejansko se ni moč znebiti občutka, da je James Blood Ulmer spoznal, da mu nekaj manjka, in se odločil, da to poišče. Med preteklimi žanri se namreč ni več počutil udobno, zato je iskal nov izziv, da stare zgodbe pove znova – morda niti ne na nov, temveč na sebi svojstven način. Vendar ne gre za nobeno slepo prepisovanje; bolj primerno je govoriti o začetkih zelo pomembnega, poduhovljenega potovanja. Njegov blues ima sicer nekatere bolj svobodne, a hkrati nič manj privlačne poudarke, o čemer se je v soboto zvečer prepričala tudi spodobno zasedena Gala hala.

»Novi« James Blood Ulmer je pravico vzel v svoje roke – prav z njim in triom Odyssey smo na koncertu znova odkrili, kako brezmejna so lahko prebiranja bluesovskih strun in kako sugestiven ter spiritualen zna biti, če ga osvobodimo vsega dekorativnega kiča, h kateremu se vse pogosteje zatekajo nekateri kitaristi zahoda. V njihovem odnosu do glasbe ni bilo ničesar posiljenega; pustili so ji, da teče svojo pot, in kolikor je prej omenjeni album mračen, so občutki s koncerta povsem drugačni. Ulmerjevim skladbam ne manjka ritma, kitara – kolikor njegov stil ohranja avantgardnost – je topla in pripravljena pripovedovati zgodbe. Tej logiki sta sledili tudi naveza violine in bobnov ter pevka, s katero sta se v podvajanju vokalno tu pa tam razšla, a ta občasna anomalija ni bila pretirano moteča. Ulmer muzike že od nekdaj razume širše kot večina njegovih sopotnikov (album Are You Glad to Be In America? je imel enak odjek v jazzovskem in zahtevnejšem punkovskem miljeju), zato nekateri kratki obiski mainstreama niso presenečali. Prej nasprotno, bili so vezivo, ki so pevki Queen Esther dajali priložnost, da je artikulirala svoj predirni vokal in ga prilagodila bolj zahtevnim oblikam. Nasploh smo bili priča številnim razburljivim diverzijam, ki so nudile neko osnovno oporo za razumevanje Jamesovega zvočnega univerzuma, kjer se oblike popularne glasbe prepletajo z improvizatorskimi izkušnjami.

Rdeča nit večera pa je bilo vsekakor spoznanje, da se James Blood Ulmer po vseh kontrapunktnih ekstremih poskuša pomiriti s seboj. Zato ne preseneča, da je proti koncu koncerta priklical hudiča ter ga zažgal. Takrat se tudi ni bilo moč znebiti občutka, da je prejšnjim razmislekom le nekoliko prilagodil decibele in jih malce bolj zaoblil – toliko, da je tekstura skladbe lahko povzela vso pripadajočo resignacijo ali strast. Projekt v sebi nosi tisti »dotik«, ki brez velikih naporov prepriča na prvi posluh, četudi vztraja na svoji zvočni poziciji znotraj bluesa. Na začetku je obljubil nagrado tistemu, ki bi prepoznal avtorja uvodne pesmi, vendar je bila prava nagrada za vse nas predvsem izjemen špil, na katerem je predstavil svoj široki repertoar znanj in zanimanj. Potovanje domov vsekakor še ni končano.