Slovenski igralci badmintona so v preteklosti že dosegali solidne uspehe, saj sta bila med drugimi med stoterico najboljših na svetu uvrščena Andrej Pohar in Luka Petrič. Po njunih stopinjah gre zdaj uspešno Lendavčan Utroša, ki v prihodnjih letih cilja zelo visoko. »Trenutno sem edini Slovenec v stoterici najboljših. Izziv je, da grem vedno višje. Želja v naslednjih dveh letih je priti okoli petdesetega mesta, medtem ko so glavni cilj zagotovo olimpijske igre v Rio de Janeiru,« samozavestno zre v prihodnost Iztok Utroša.

Cilji so ob pogledu uspehov pomurskega badmintonista v pretekli sezoni, ko je za enega izmed švicarskih klubov nanizal deset zmag in bil poražen vsega dvakrat, več kot uresničljivi. Zasluge za to gre pripisati tudi odličnim pogojem za trening, kar je v teh težkih gospodarskih časih v športu, ki v Sloveniji ne uživa široke podpore javnosti, prej izjema kot pravilo. »Doma imam pogoje enkratne. Brez težav lahko treniram dvakrat ali celo trikrat na dan in se stoodstotno posvečam treningu, ki je prilagojen le meni. Posledično je viden tudi dosežen napredek v igri in rezultatih,« pojasni 24-letnik, ki se tako tudi po zaslugi sponzorjev, občine in kluba lahko posveča izključno športni karieri. Kljub temu pa ne skriva želje, da bi svojo igro dvignil na višjo raven in tako privabil še kakšnega večjega sponzorja, ki bi mu še s finančnega vidika dodatno priskočil na pomoč.

»Največji strošek predstavljajo potovanja. Potujem po celi Evropi in tudi Aziji, kot zelo dobra naložba se je izkazala udeležba tekmovanj v Ameriki. Takšne poti se vedno izkažejo za tvegane, saj moraš vložiti veliko denarja, možen pa je tudi neuspeh. Nikoli ne veš, kaj se lahko na tekmovanjih zgodi. Osemdeset odstotkov vseh stroškov tako predstavljajo tekmovanja,« obrazloži Utroša, ki poudari, da je pri nas za uspeh v badmintonu ključnega pomena samoiniciativa in podpora bližnjih.

Zanimivo, čeprav je v njegovi rodni Lendavi šport številka ena nogomet, je v prvem razredu, ko se je prvič resneje seznanil z badmintonom, Pomurje zajela manjša badmintonska mrzlica. »Takrat sem z večino svojih prijateljev hodil na badminton. Tudi v družini je prevladoval ta šport. Igrala sta ga moja sestra in tudi moj bratranec Miha Horvat, ki je uspešen badmintonist in je bil večkrat tudi mladinski svetovni prvak. Z njim se še danes ukvarja, skupaj pa nastopava v dvojicah in zmagujeva na državnem prvenstvu. Prav njemu gre pripisati največ zaslug za to, da me je popeljal v svet badmintona.«

Študent tretjega letnika organizacije in menedžmenta socialnih dejavnosti sicer meni, da bi bil kljub vsem letom napornega treninga morda lahko še uspešnejši, če le ne bi v mlajših letih skrenil z začrtane poti. »V puberteti sem imel manjšo krizo in eno leto nisem treniral. Za čas, ki sem ga takrat izgubil, mi je žal še danes. Naposled sem znova začutil neverjetno strast do badmintona, ki še kar traja. Če je bilo zapravljeno leto potrebno, da sem znova našel motivacijo, je bila tudi ta odločitev pozitivna,« ostaja optimističen mladenič, ki je bil še pred leti ljubitelj smučarskih strmin, dandanes pa zaradi badmintona in šolskih obveznosti le še redko najde čas za sprostitvene dejavnosti.