Slovenija je dosegla fantastičen uspeh, a po tem, ko je bila dvakrat na dosegu kolajne, verjetno ostaja malce grenkega priokusa.

Nisem zadovoljen, ampak sem super zadovoljen. Toda po drugi strani sem tudi žalosten in razočaran, tako kot igralci, kajti po sedmih zaporednih zmagah smo izgubili zadnji dve in sočasno najpomembnejši tekmi – polfinalno in za bronasto kolajno. Gledano v celoti smo v Španiji odigrali tekmovanje na vrhunski ravni. Igrali smo vrhunski rokomet, bili smo prava celota in kolektiv. Ponosen sem, da sem imel ob sebi takšne fante, da sem jih lahko vodil in ki so od sebe dali maksimum. Nimam jim česa očitati. Za vse nas je bila to tudi dobra šola, kaj pomeni priti v družbo velikih. Tako igralci kot posamezniki in reprezentanca kot celota so dobili neprecenljive izkušnje, ki si jih je možno priigrati le na velikih tekmovanjih. Zagotovo nam je vsem žal, da nam ni uspelo priigrati kolajne, a je vprašanje, ali je bilo realno pričakovati takšen dosežek. A želel bi opozoriti na nekaj: najprej si je sploh treba priigrati možnost, da igraš za kolajno, in nam je to uspelo. Upam, da to ni bila naša muha enodnevnica, ampak moramo razmišljati in delati v smeri, da bi ostali v evropskem in svetovnem vrhu, da torej postanemo njuna stalnica. Lepo je priti v družbo velikih: na svetovnih prvenstvih smo prvič v družbi največjih, upam pa, da ne tudi zadnjič.

Kako s časovne distance gledate na tekmi proti Španiji in Hrvaški, ko je bila Slovenija v igri za kolajno?

Tekme si nisem še enkrat pogledal na posnetku. Imam namreč pravilo, da ne maram gledati tekem, ki sem jih izgubil. Jasno je, da smo naredili občutno preveč tehničnih napak in da nimamo potrebne telesne potence, torej »fizike«, da bi se lahko v sklepnem in najpomembnejšem delu tako dolgega in predvsem napornega tekmovanja enakovredno zoperstavili nasprotnikom. In to je naš največji hendikep. Zato prihaja do utrujenosti, ki v kombinaciji z našo hitro igro seveda prinaša in potencira tehnične napake. Že v prvih minutah smo začeli s tehničnimi napakami, nato smo se le zbrali in začeli igrati tako, kot smo se dogovorili in kot bi morali. A so nam tako Španci kot Hrvati nato spet naredili rezultatski brejk in se odlepili, naš avtomobil pa je ostal brez goriva. Slabo smo začeli polčasa obeh tekem, kar je bilo za nas usodno.

Na številnih tekmah v Španiji se je slovenska reprezentanca tudi po visokih zaostankih vračala v igro in zmagovala, toda na zadnjih dveh proti Španiji in Hrvaški tega ni bila več sposobna. Zakaj?

Glavni razlog je v tem, da so proti koncu tekmovanja prihajali vedno boljši in boljši nasprotniki, kot sta bila na primer Španija in Hrvaška, in potem se enostavno ne moreš več vrniti v igro. Kot posledica številnih naporov in dolgega tekmovanja se potem dogaja, da nas že vse boli in se bojimo, da se nas kdo sploh dotakne. Ne, ne gre za kritiko ali bojazen, ampak jaz temu pravim, da v gorivu ni več oktanov. Osma, deveta tekma v tako kratkem času predstavlja nenormalne napore, kajti med polfinalno tekmo s Španijo in tekmo za bronasto kolajno s Hrvaško je minilo le dobrih dvajset ur. Zato časa in možnosti za počitek in regeneracijo ni, iz tekme v tekmo pa je potrebna regeneracijska doba vedno daljša. Dokler smo imeli dovolj moči in energije ter smo lahko tekli, smo z vsakim nasprotnikom igrali najmanj enakovredno, čeprav smo poleg tega naredili kopico tehničnih napak.

Prelomnica za Slovenijo je bila četrtfinalna tekma z Rusijo – ne le rezultatsko in z uvrstitvijo med osem najboljših na svetu, ampak tudi zaradi precejšnje izgube telesne moči pri igralcih.

Na tej tekmi smo bili pretepeni z ruske strani, ampak na srečo smo ostali živi. Vsaj pet naših reprezentantov bi zaradi grobosti ruskih igralcev moralo poiskati pomoč v bolnišnici. Obračun z Rusi nas je stal neverjetno velike izgube moči in energije. Nekatere reprezentance igrajo ekstremno močno in grobo, ena izmed takšnih najbolj očitnih pa je Rusija. Na tekmi z Rusi, na kateri so nastale velike rane in luknje, smo se zelo iztrošili. Zato se moramo, če se želimo še naprej kosati z najboljšimi, z njimi izenačiti tudi na področju telesne moči.

S katerimi zadevami ste, poleg odličnih rezultatov in vrhunske uvrstitve v Španiji, zadovoljni in s katerimi ne?

Največji napredek smo naredili na področju mentalne moči, saj smo prišli na raven, na kateri prej nismo bili. V Španiji smo iz tekme v tekmo dokazovali svojo mentalno moč in dejstvo, da se nikoli nočemo in ne želimo predati. Rad imam igralce in ekipe, ki so trmaste in ne razmišljajo o predaji. Prepričan sem, da imamo reprezentanco, pred katero je še svetla prihodnost. Zdaj se moramo osredotočiti na kvalifikacije za EP 2014 na Danskem in si priigrati tretji zaporedni nastop na velikem tekmovanju. Pomembna je kontinuiteta sodelovanja na tovrstnih tekmovanjih. Upam tudi na igranje na letošnjih sredozemskih igrah, na katerih naj bi se oblikovalo okostje slovenske reprezentance za olimpijske igre v Riu de Janeiru leta 2016.

Kaj nam manjka v igralskem kadru, da bi kot del svetovnega vrha lahko stopili tudi na njegovo »špico«?

Če hočemo doseči še kaj več in biti boljši, če želimo osvojiti kolajno, moramo imeti predvsem igralce, ki bodo lahko na visoki kakovostni ravni odigrali v osrednjem bloku. Poleg Mateja Gabra in Uroša Bundala potrebujemo še dva več kot dva metra visoka in zelo močna rokometaša, da bomo imeli v sredini močan obrambni blok. V Borutu Mačkovšku imamo za prihodnost šuterja, ki bo lahko z močnimi in natančnimi streli od daleč odpiral nasprotnikove obrambe. Ne glede na to, kako je odigral polfinalno tekmo in tisto za bronasto kolajno, je nekaj jasno: ko bo naslednjič prišel v takšno situacijo, za katero upam, da se bo kmalu zgodila, bo zagotovo drugače reagiral. V Španiji je dal skozi pomembno šolo, ki je tako njemu kot tudi drugim mladim reprezentantom prinesla dragocene izkušnje. V vsakem primeru pa igralci potrebujejo močne tekme v močnih klubih ter močnih ligah in tekmovanjih, kakovosten in močan trenažni proces. Le na takšen način lahko igralci dobijo tudi potrebno moč. Tisti, ki igrajo v vrhunskih ekipah, te moči niso dobili v reprezentanci, ampak v klubih. Prav tako morajo igralci na hitrost igre, ki jo gojimo, imeti v povprečju pet, šest kilogramov več telesne teže na igralca. Če bomo še naprej hitri, a v podrejenem položaju glede teže, ne bo šlo in ne bo kolajn na velikih tekmovanjih.

Boste nadaljevali z iskanjem mladih in zelo visokih fantov, kot je bil na primer Matej Gaber, ki naj bi predstavljali prihodnost slovenskega rokometa?

Na žalost se bo proces prisilno ustavil, ker takšnih visokih fantov v Sloveniji enostavno ni. Od zelo visokih obstaja samo še Blaž Blagotinšek, ki je krožni napadalec, potem pa ekstremno visokih igralcev do letnika 1998 ni. Lahko vam povem, da imam vpogled v vse rokometne selekcije do tega letnika. Edina možnost je, da takšni visoki fantje pridejo v rokomet iz kakšnega drugega športa. Ali sem pesimist? Če se malce pošalim: očitno to pomeni, da visoki ljudje v Sloveniji nimajo otrok. Nisem pesimist, vendar imamo to, kar pač imamo na razpolago. Glede na to, da so v Sloveniji bazični vsi športi, od pikada naprej, je težko priti do selekcije oziroma igralca, ki ima na primer 202 ali 205 centimetrov, sto kilogramov ali več, ki bo motorično primeren in sposoben... Takšne redke igralce poberejo različni športi, od nogometa, košarke, rokometa... Baza takšnih igralcev je seveda že nasploh zelo ozka, še posebno pa v rokometu. Zato je vsak fant seveda dobrodošel, z mlado bazo, ki jo imamo, pa je treba trdo delati za prihodnost ter biti vztrajen in trmast. V fazi selekcije igralcev moramo biti zelo pametni in previdni. No, kljub temu moramo biti pri tem tudi pogumni in izbrati tudi igralce, ki sicer še niso najbolj zreli, toda sočasno kažejo potencial svetovnega formata. Zato jih je treba čim prej priključiti delu z reprezentanco.

Kakšen rokomet se je igral na SP v Španiji v primerjavi z lanskim evropskim prvenstvom?

Razen analize nasprotnikov Slovenije na SP v Španiji si drugih tekem nisem imel možnosti in časa ogledati. Na osnovi analiz lahko rečem, da je bila igra malce hitrejša kot v Srbiji, razen naše tekme proti Španiji. Ta me je bolj spominjala na šahovsko partijo, kajti Španci se niso želeli spustiti v dirko z nami. Šahovska igra v rokometu pa je zelo pomembna za ustvarjanje velikih rezultatov. To, da je rokomet hitrejši, je seveda v redu. Kljub temu bo še naprej obstajal trend, na osnovi katerega bo reprezentančni rokomet precej počasnejši od klubskega. Razlog je jasen: ko reprezentance pridejo v sklepne boje na velikih tekmovanjih, je pomembno le to, koliko moči si pustil v prvem delu in koliko ti je je še ostalo za končnico. Zaradi tega so nekatere tekme zelo počasne oziroma najboljše reprezentance igrajo le toliko, da zmagajo, in tako po drugi strani privarčujejo čim več moči. Mnogi pravijo, da te reprezentance stopnjujejo formo, mi pa še nismo na takšni ravni, da bi lahko to počeli, ampak moramo na vsaki tekmi dati od sebe 120, 130 odstotkov. In ko potem na primer igraš deveto tekmo na SP in želiš od sebe spet dati takšen odstotek, to enostavno ne gre. Tudi če je cilj in motiv kolajna, ne gre, ker si že prej bolj ali manj pregorel, ker si utrujen, izčrpan, povožen...

Ali bi imeli več možnosti za kolajno, če bi v Španiji igral kateri izmed tistih reprezentantov, ki so z vašega seznama odpadli zaradi poškodbe?

O tem sploh ne razmišljam in nikoli nisem razmišljal. Tisti fantje, ki so bili v Španiji, so moja izbira in nikoli nisem pomislil, kako bi bilo, če bi namesto katerega od njih igral nekdo, ki je ostal doma. V fante in ekipo, ki jo izberem, vedno verjamem in zaupam. Tudi glede drugih zadev, povezanih z reprezentanco, ne bi za nazaj ničesar spreminjal. Sicer pa so zame razmišljanja v slogu, kaj bi bilo, če bi bilo in kaj ne bi bilo, nesmiselna in brezpredmetna, izguba časa in obremenjevanje z nečim, kar je nerealno.

S šestim mestom na EP v Srbiji si je Slovenija naložila na ramena težak nahrbtnik z bremenom uspeha, s četrtim na SP še težjega. Ali je slovenska reprezentanca sposobna držati kontinuiteto vrhunskih dosežkov?

Prav to je zdaj največje vprašanje. Fantje so večinoma mladi, sedanji igralski kader pa je kombinacija nekaterih starejših in izkušenejših z dokaj mladim in precej manj izkušenim preostankom ekipe. Ta mlada ekipa je v Španiji igrala v polfinalu in na tekmi za tretje mesto na svetovnem prvenstvu, kar je neprecenljiva in zelo pomembna izkušnja. Ko bo mladim igralcem tudi brez podpore starejših uspelo priti na takšno raven, bo zagotovo znala vzeti kolajno na velikem tekmovanju. Jasno je, da je vse najtežje prvič: zdaj imamo to premierno izkušnjo, a nismo vzeli ničesar. Brez dvoma je lažje napadati evropski ali svetovni vrh kot pa ga braniti, lažje se je vzpenjati proti vrhu kot pa na njem ostati. Ko nekaj braniš, moraš biti zares kakovosten in močan, da se obdržiš na vrhu. Poglejte Hrvate, ki večinoma pravijo, da so nezadovoljni z bronasto kolajno. Po eni strani je to logično, saj so na velikih tekmovanjih osvojili že kopico kolajn, zato je njihov cilj vedno jasen – uvrstitev (najmanj) v finale. In glede na takšen cilj se zanje velika tekmovanja pravzaprav začenjajo šele v četrtfinalu ali polfinalu, za nas pa že od prve tekme naprej.

Se bojite, da Slovenija po dveh vrhunskih dosežkih ne bo več presenečenje in da bodo nasprotniki temeljito naštudirali našo igro ter se dobro pripravili nanjo?

To bi se nam lahko zgodilo le v primeru, če bi obstali na mestu in ne bi napredovali v svoji igri. Potem zares ne bi bili nikoli odlični, vrhunski, ampak le morebitno stalno presenečenje ali celo outsider. Toda po zadnjih uspehih so se razmerja nekoliko spremenila: zdaj ne bo več presenečenje naša zmaga, ampak naš poraz. Igralce in reprezentanco je treba pripravljati tudi v tej smeri in jaz to počnem. Ves čas si moramo tako potrjevati kot nadgrajevati rokometni rating. A se sočasno dobro zavedamo, da nas čaka še veliko trdega in garaškega dela, da bomo postali to, kar si želimo in hočemo.

Kapetan Uroš Zorman je že večkrat izjavil, da je njegova reprezentančna prihodnost odvisna (tudi) od vaše odločitve.

Z Zormanom o tej zadevi sploh še nisva govorila. Če bova in ko bova, bo javnost o tem seveda obveščena. O njegovi kakovosti in vlogi v reprezentanci seveda ni treba izgubljati besed. Če je še naprej pripravljen igrati za slovensko reprezentanco, je vedno dobrodošel. Drugih zadev pa za zdaj ne bi komentiral.