Kranjec, ki mu v otroštvu skupaj z mamo Cvetko ni bilo postlano z rožicami, je najprej igral vaterpolo, za skoke pa ga je navdušil sošolec Bine Norčič. Ker je bil telesno šibek, na začetku ni bil v ospredju. Med otroki, rojenimi leta 1981, je bilo v kranjskem skakalnem klubu Triglav vsaj pet, šest boljših fantov, zato sprva ni kazalo, da bo postal takšen as. »V ospredje se je prebil pri 13, 14 letih, ko je začel skakati na 90- in 120-metrskih skakalnicah. Šele tedaj je razkril svoj izjemen talent in občutek za letenje,« pravi klubski trener v kranjskem Triglavu Jani Grilc, ki je zdaj eden izmed dveh reprezentančnih trenerjev v strokovnem štabu selektorja Gorana Janusa.
Kranjec je imel dolga leta sloves specialista za smučarske polete, čeprav je prvo zmago v karieri za svetovni pokal dosegel leta 2005 na veliki skakalnici v Kuusamu. Kranjčeva preobrazba iz tekmovalca, ki zna najbolje med vsemi izkoriščati vzgonski veter, odpove pa ob vetru v hrbet, se je začela spomladi 2012, ko je glavni trener reprezentance postal Goran Janus. Ljubljančan je v strokovnem štabu okoli sebe zbral sodelavce, ki so specialisti za posamezna področja, obenem pa je v ekipo vnesel veliko sproščenosti. Tako je Grilc lahko uveljavil svojo dolgoletno idejo, da mora Kranjec spremeniti počep. S spremembo je Leteči Kranjčan začel pridobivati večjo moč v nogah na odskočni mizi, zato ga je začelo nesti dlje tudi takrat, ko mu je veter pihal v zadnjico. Vrhunec dosedanje kariere je bil naslov svetovnega prvaka v smučarskih poletih v Vikersundu, s čimer je postal sploh prvi Slovenec z zlato kolajno v disciplini, ki so si jo izmislili prav Slovenci s Planico.
Kranjec ni le mojster v letenju na smučeh, ampak tudi rekorder po številu padcev. Na poletih 2001 v Planici je strmoglavil na doskočišče, ki pa je bilo na njegovo srečo zaradi toplega vremena mehko. Bil je v nezavesti in oskrbi v bolnišnici, a ker se ničesar ne spominja, padec ni pustil posledic. V Courchevelu v Franciji je sredi poletja naredil salto, v Innsbrucku je padel zaradi ledenega doskočišča, v Kranju se mu je na mizi odpela varnostna vez na smučki, kar je prineslo bolečo poškodbo ličnice. Trdih pristankov je bilo kar nekaj, vendar mu ni noben padec nagnal strahu v kosti, ampak je šel še z večjim zagonom na zaletišče. Bolj kot padci so ga potrli tekmovalni neuspehi, zato je bilo včasih takoj po tekmi skoraj nemogoče dobiti izjavo, kaj je bilo narobe, a se je zavedel napake in se novinarju naslednji dan iskreno opravičil ter pokesal.
Za športni uspeh je pripravljen trdo trenirati. Spremenil je prehrano (namesto testenin je več mesa), redno hodi v savno, obenem ima okoli sebe pravo (zasebno) ekipo strokovnjakov, ki niso le specialisti za smučarske skoke, ampak za nekatera druga področja, brez katerih ni športnih zmag. To so zdravnik dr. Knap, atletski trener Polak, psiholog Vičič, bioenergetik Skubic, fizioterapevtka Cvekova, Sandi in Barbara iz centra Teoael z vajami za večjo gibljivost in stabilizacijo.
Pomembna prelomnica v njegovem življenju je bila poroka s Špelo, s katero sta si dahnila da leta 2007 na Baliju, dom pa uredila na Kokrici pri Kranju. Po vsaki sezoni gresta z ženo na potep po svetu tako, da si na rame oprtata nahrbtnik. Nazadnje sta bila v Indiji. Po izobrazbi je frizer, nikoli ni pomislil, da bi imel svoj salon. Njegova konjička sta risanje in fotografiranje, vseskozi nadgrajuje svojo izobrazbo. Je velik ljubitelj hitrosti, obožuje vožnjo z motorjem, zato najbolj ceni Valentina Rossija. Lani poleti se mu je uresničila tudi velika želja, da je italijanskega asa tudi osebno spoznal. V garaži ima parkiranega enega najhitrejših motorjev na svetu, a z njim ne divja po cestah, ampak adrenalin sprošča na dirkališčih, kjer je drvel tudi 275 kilometrov na uro.