Čeprav bo Andrej Jerman letos dopolnil 35 let, je presenetil javnost, saj se je na hitro odločil, da konča športno pot. Sodu je zbil dno nedavni padec na treningu smuka v Kitzbűhlu. Po njem se je odločil, da še pred letošnjim svetovnim prvenstvom v Schladmingu in pred naslednjo olimpijsko sezono konča izjemno uspešno pot, ki ga je popeljala do dveh smukaških zmag svetovnega pokala (edinih slovenskih).

O svoji odločitvi.

Prišel je čas, da pomaham aktivni karieri v slovo. Šport mi je veliko dal. Odločitev ni prišla čez noč. Prvič sem se začel spraševati, če sem na pravem mestu, v Beaver Creeku, kamor sem se v tej sezoni vrnil po lanskem padcu. Težko se je bilo pripraviti v glavi, da smučam na vso moč, da si lahko rečem, da tvegam kot vsi drugi tekmeci v svetovnem pokalu. Sledilo je obdobje, ko nisem dosegal želenih rezultatov. Potem je ta mesec prišla tekma v Wengnu, ko se mi je na treningu pet številk pred mojim nastopom zataknilo koleno. Fizioterapevt me je tik pred zdajci 'sestavil', da sem lahko startal. Tedaj sem govoril z ženo in ji rekel, da se bom po Kitzbűhlu odločil, če bom nadaljeval kariero. Potem pa je prišel še vnovičen padec v Kitzbűhlu. Po njem ni bilo več dvoma o moji odločitvi. Ko ne verjameš več vase, je čas, da športno pot končaš!

O svoji karieri.

Kolegi so mi dali statistiko moje športne poti, saj je sam nisem delal nikoli. Ponosen sem na svoje dosežke! Imel sem privilegij, da sem se ukvarjal z alpskim smučanjem, ki mi je bilo ves čas v veselje, poleg tega pa sem bil od tega še plačan. V veselje mi je tudi, da sem imel ves čas ob sebi ljudi, ki so verjeli vame. Naj se ob tej priložnosti zahvalim mami, pokojnemu očetu, starejšemu bratu, ženi. Pri trenerjih bi najprej izpostavil Jožeta Bratuža, saj sem bil z njim skupaj od leta 1997, ko se kmalu za tem začela moja pot v svetovnem pokalu. V klubskem pogonu mi je ves čas stal ob strani Roman Rozman, zahvalil bi se tudi Jožetu Gazvodi, Dejanu Poljanšku in Urbanu Planinšku. Ter seveda zadnji ekipi, s katero smo odlično funkcionirali.

O zadnjem padcu v Kitzbűhlu.

Letošnji Kitzbűhel je nazorno pokazal pomanjkljivosti v slovenski reprezentanci. Na terenu smo imeli le štiri ljudi, ki niti teoretično ne morejo pokriti cele proge. Posledično ni nihče natančno vedel, kje sem padel, kaj se je sploh zgodilo. Če si bomo želeli kdaj smuk dvigniti na višjo raven, bo moralo pri tem projektu delati več ljudi. S treninga se spomnim le starta. Vse ostalo je tema v mojem spominu. Za nekatere stvari ne vem, ali so se res zgodile. Bolela me je roka, pogled na eno smučko pa je razkril, da sem se očitno udaril vanjo. Ali sem sanjal ali je res, da sem spraševal, če ima kdo pri sebi izvijač, da bi popravil okovje smuči, ne vem. Ne spominjam se poti v bolnišnico. Šele v Innsbrucku sem izvedel, da sem šel najprej na pregled v St. Johann.

O spominih na rojstvo slovenske reprezentance za hitre discipline.

Nekoč nas je bilo v ekipi nekaj odpadnikov, ki na veleslalomu nismo bili konkurenčni najhitrejšim Slovencem. Veliko zaslug, da se je naredila reprezentanca v hitrih disciplinah, je imel Jože Gazvoda, ki je s svojo kranjskogorsko trmo vztrajal pri tem projektu. Ekipa je z leti rasla, najštevilčnejša pa je bila pred nekaj sezonami, ko smo dejansko lahko imeli pokrite vse dele na progi. Sedaj pa morajo slovenski trenerji najprej prositi tuje, če jim dajo kakšne posnetke, da jih lahko kasneje realiziramo. Smukaške tekme svetovnega pokala so bile nekoč res divje. Z razvojem smučarske opreme so danes smuki drugačni, varnejši. Smuk je bil pred leti že tako hiter, da bi denimo zmagovalec letošnji Kitzbűhel odpeljal v minuti in 43 sekundah (Italijan Dominik Paris je letos smučal 14 sekund počasneje – op. p.).

O dejstvu, zakaj za razliko od številnih drugih slovenskih športnikov, ki so zaposleni v javni upravi, ni skrival svoje odločitve.

Takšen sem. Nimam česa skrivati in se sramovati. Res je, da sem že nekaj let zaposlen v Slovenski vojski, da mi je država dala nekaj denarja. A mislim, da sem ji z davki tudi jaz veliko dal.

O tem, kaj bo počel sedaj?

Z alpskim smučanjem sem se ukvarjal 30 let. Moja največja želja je, da bi še naprej delal v alpskem smučanju. Upam, da mi bo to uspelo.