Različni športi zahtevajo različne sposobnosti. Nekje moraš biti hiter, eksploziven in agresiven, spet drugje vzdržljiv, umirjen in spreten. Do uspeha vodi več poti, športniki pa za izboljšanje lastnih sposobnosti uporabljajo različne pripomočke. Precej jih je dovoljenih, mnogo pa tudi prepovedanih, za katera je v veljavi splošen izraz doping.

»Poznamo več vrst dopinga. Obstajajo pripomočki za hitrejši prenos kisika v krvi, za povečanje telesne moči ter tudi psihostimulansi in pomirjevala, ki pridejo prav denimo pri strelstvu. Eritropoetin se zlorablja predvsem v kolesarstvu, a pomaga pri vseh športih, ki trajajo več kot trideset sekund. To pa je vse od plavanja, atletike do vseh iger z žogo. Je pa eritropoetin v nekaterih športih nesmiselno uporabljati, enako kot je nesmiselno uporabljati pomirjevala v judu,« pravi Gorazd Penko, nekdanji kolesar, nekdanji selektor moške kolesarske reprezentance in sedanji selektor ženske reprezentance.

Ko pride na dan zloraba dopinga, kršitelji večinoma prihajajo iz individualnih športov, kot sta kolesarstvo in atletika. Da je dopinških kršiteljev manj v moštvenih športih, je pred časom dejal tudi nekdanji slovenski nogometaš in reprezentant Zlatko Zahović: »V kolektivnih športih je pojav prepovedanih poživil minimalen glede na število športnikov. V kolektivnih športih doping praktično ne obstaja.«

Obstaja pa dilema, koliko doping lahko dejansko pomaga nogometašu, saj ne obstaja substanca, ki bi lahko izboljšala preigravanje ali strel. Kljub temu lahko z zlorabo prepovedanih sredstev tudi kolektivni športniki pridobijo veliko, vsaj tako trdi Penko: »Doping poveča funkcionalne sposobnosti, predvsem prenos kisika. Tekmovalec lahko zdrži večji in hitrejši ritem tekme kot sicer. Vsak lahko poskuša metati na koš ali streljati na gol, ko ima srčni utrip 120 ali pa 190. Hitro boste videli, kdaj boste bolj precizni.« Kako imun je moštveni šport na doping, med drugim nakazuje sporazum, ki ga je Mednarodni olimpijski komite sklenil z ligo NBA, po katerem se na poletnih olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 ni testiralo ameriških košarkarjev v znamenitem sanjskem moštvu z Michaelom Jordanom, Larryjem Birdom in Magicom Johnsonom na čelu. Enako je bilo šest let kasneje na zimskih igrah v Naganu, ko je takšen sporazum veljal za hokejiste iz lige NHL.

Razlike med športi se pojavljajo tudi v času za regeneracijo, ki je namenjen posameznemu športniku. Kolesarji so na tritedenski dirki na Giru ali Touru izpostavljeni vsakodnevnim naporom, medtem ko imajo nogometaši največ dve tekmi na teden. »Študije so pokazale, da je za hormonsko regeneracijo potrebno od tri do pet dni. Kar zadeva energetsko regeneracijo, je v teoriji potrebnih 24 ur. V kolesarstvu se je izkazalo, da se lahko energija obnovi tudi v 18 urah. Do tega se lahko pride, če je primerno usklajen trening,« je rekel Penko.

Športnike v zlorabo dopinga sili sistem, ki nagrajuje le najboljše posameznike, ter izredni napori, ki so jim podvrženi na tekmovališčih. Kljub temu je Penko prepričan, da se lahko Tour de France, ko je treba v 21 dneh prevoziti 3200 kilometrov, lahko premaga tudi brez prepovedanih sredstev: »Tour bi bil brez dopinga še bolj zanimiv, saj bi vsak kolesar prišel vsaj enkrat do dvakrat v veliko krizo, ki bi trajala od šest do petnajst minut. Boljši kolesar bi v krizo prišel enkrat, slabši dvakrat ali trikrat. Dopinške kontrole, ki so zdaj v obstoju, bodo verjetno pripeljale do tega, da bodo vsi kolesarji na Touru čisti in bo vse to možno videti.« V zadnjih letih je bil v povezavi z dopingom največkrat izpostavljen Lance Armstrong, o katerem je Penko pristavil: »Če bi sedanje kontrole obstajale že takrat, ko je Armstrong prvič zmagal na Touru, Američan niti slučajno ne bi smel na start.«

V vrhunskem športu pa ni posameznika, ki bi do najboljših dosežkov prihajal zgolj z žganci in vodo. Uporaba (dovoljenih) prehrambnih dodatkov je ob vseh naporih praktično nujna stvar za ustrezno delovanje telesa. »Primeren obrok je ključen za regeneracijo. Dodatki v normalnih merah niso škodljivi. Vseeno je, ali poješ šest jajc ali pa spiješ napitek. Športniki uporabljajo prehrambne dodatke kmalu po naporu. Ključni sta prvi dve uri po treningu ali tekmi. Najbolj zdravo je jesti nekje 45 minut do ene ure po naporu. Če športniki te možnosti nimajo in so oddaljeni dve uri od hotela ali tri ure od doma, pa si najlažje pomagajo s hidratno-proteinskim napitkom,« je razložil Penko.

Vse bolj pogoste pa so tudi provokativne pobude, da bi morali vsem športnikom dovoliti neomejeno jemanje dopinga brez kontrol, a Penko temu nasprotuje: »Če bi to dovolili, je enako, kot da bi vsem dovolili, da vzamejo pištolo in gredo neovirano oropat banko.«