Iz rezultatov sistematskih pregledov študentov opažamo, da jih ima tretjina ali še več težave z vidom, več kot petina ima že težave z gibali, kar je kasneje eden od prvih razlogov za manjšo delovno sposobnost, okoli tretjina je prekomerno hranjena in skoraj petina ima duševne težave, kar je sploh naraščajoči trend. Čeprav so navidezno popolnoma zdravi, ima že petina študentov tudi vsaj en dejavnik tveganja za razvoj kronične bolezni, denimo kajenje, premalo fizične aktivnosti, prekomerna telesna teža, prekomerno uživanje alkohola. Čez deset let bodo imeli že dva ali tri dejavnike, pri štiridesetih pa to že pomeni nastop kronične bolezni in ni država v teh letih naredila prav nič, kar so naši kolegi desetletja skrbno gradili. Nekoč je bila Slovenija na področju preventive med najboljšimi na svetu, zdaj pa to zanemarjamo, sploh pri mladih, kjer dejansko še lahko nekaj naredimo. A vseeno imajo nekateri pomisleke in ne pristanejo na sistematski pregled.
Sistematski pregledi v prvem in zadnjem letniku študija torej sploh niso obvezni?Tako je. Ker v navodilih zdravstvenega ministrstva ni eksplicitno zapisano, da gre za pravico in hkrati tudi za dolžnost, nekateri pravniki to tolmačijo, kot da je udeležba prosta volja študenta. V tem kontekstu fakultete ne smejo več pogojevati vpisa z opravljenim zdravstvenim pregledom. Dolga desetletja je zadeva potekala drugače, potem pa se je lani študentka pritožila varuhinji človekovih pravic, po posvetu so tako odločili in s tem zame spremenili strokovni namen teh pregledov.
Koliko na drugi strani študenti poznajo sistem in delo v vašem zdravstvenem domu?Študenti so še vedno slabo poučeni o možnosti izbire osebnega zdravnika pri nas. Mi veliko informiramo, vendar pogosto trčimo na strah, da če bo študent izbral osebnega zdravnika pri nas, potem se bo moral odpovedati zdravniku v domačem kraju in zelo verjetno ne bo mogel nazaj v njegov sistem, ko konča študij in se vrne v domače okolje. Manjka jim zagotovilo, da jih bo to mesto čakalo, in upam, da se mi bo v tem letu uspelo dogovoriti z zavarovalnico, da bi ta del izpeljali tako, da mladi ne bi imeli občutka izgube.
Način obračunavanja zdravstvenih storitev se je tudi tako restriktivno zožil, da osebi, ki nima izbranega zdravnika pri nas, po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja storitev ne moremo nuditi, ker nam zavarovalnica ne bi plačala. Ne moremo jim izdati niti napotnice niti opravljati drugih diagnostičnih postopkov.
Kaj pa se zgodi, če ostanejo brez študentskega statusa?Tudi po zaključku študija lahko naši pacienti ostanejo pri nas, mi jih z veseljem sprejmemo, dokler opravljamo naše temeljno poslanstvo in ne odklanjamo študentske populacije. Vsak izmed nas ima tudi starejše paciente, saj je v Ljubljani premalo zdravnikov, drugič pa je to dobro tudi zaradi klinične izkušenosti. Za zdaj se razmerje med tistimi, ki se na novo prijavljajo, in tistimi, ki se odjavljajo, ker zaključijo študij in podobno, uravnava samo od sebe. Če študent izgubi status, lahko ostane pri nas, le urejeno zavarovanje mora imeti.
Je neurejeno zavarovanje pri tej populaciji pogost pojav?Tega je kar nekaj. Osnovno zavarovanje sicer še imajo sklenjeno, večji problem je dodatno zdravstveno zavarovanje. Pregled na začetku še nekako opravimo, da sploh vidimo, kakšno bo nadaljnje zdravljenje, od tega so namreč odvisni stroški doplačil in potem svetujemo zelo individualno. V eni izmed ambulant zbiramo zdravila, ki pacientom ostanejo, ker opustijo terapijo, zavrnejo antibiotike in podobno. Na začetku so bili predali polni, zdaj pa vse sproti podelimo tem brez zavarovanja. Tudi po tem lahko sklepamo, da stiska je in še narašča.
Zato je bila vaša zadnja pridobitev klinična psihologinja. Se študenti obračajo po tovrstno pomoč?Zdaj imamo psihiatra in klinično psihologinjo, a bi imeli pacientov še za eno ambulanto. Čakalna doba je od tri do štiri mesece, liste so polne. To je realnost! Zaradi naraščajoče revščine, družinskih tragedij, stresa, prevelikih pričakovanj rastejo duševne stiske in naša psihologinja je imela v pol leta že skoraj 1000 obiskov ter tako presegla dogovorjen program za leto 2012. K sreči za mlade psihološka pomoč ni tabu in se še pravočasno obrnejo po podporo, brez katere bi zagotovo v nekaj letih razvili duševno bolezen. To je povsem drugače, kot če razmišljam znotraj moje generacije, ki ima do teh praks še vedno odklonilen odnos.
Ukrepi, ki se jih potihoma omenja, kot je ukinitev subvencionirane prehrane, bi potemtakem dejansko študente pahnili z roba prepada?Uravnoteženi obroki so izjemno pomembni za zdravje. Roko na srce bi z ukinitvijo študentskih bonov prihranili zelo malo, zelo veliko pa odvzeli. Še zlasti ker so socialno-ekonomske razmere vedno slabše, študentje pa ranljiva populacija, odvisna od ekonomsko aktivnih, in jih je treba zaščititi. Že ta nova omejitev, da ne morejo koristiti te ugodnosti po osmi uri zvečer, je nesmiselna, saj kot mama študenta vem, da študij lahko traja do večera. Neki ukrep mora dati določen rezultat in naj ne bo ta rezultat samo prihranek. Ne nazadnje so mladi naša prihodnost, bodoči voditelji, in se jim ne bi smelo odrekati to osnovno, kar jim zagotavlja dober študij, bivanje in zdravje.
