Pojutrišnjem naj bi bil pod Pohorjem prvi tekmovalni dan univerzijade 2013. Ste kot vodja organizacijskega odbora pozabili na bližnjo preteklost in vse škandale, povezane z njo?

Hitro sem vse skupaj pozabil. A mi ni vseeno. Univerzijada v določeno regijo prinese dodatna sredstva za izgradnjo objektov. Ko gledam danes vse skupaj in znova vidim, kakšne težave so na progi, ko ni denarja, mi je pri srcu težko. V Mariboru nimamo dosti za ponuditi. Tu ne bo nikoli železarne, najbrž ne več tovarne avtomobilov, tudi vsa druga industrija je šla k hudiču. Edina veja, ki lahko uspeva, je turizem. Ne le Maribor, temveč vsa Slovenija rada hodi na Pohorje. Potrebovali bi dodatnih 40 do 50 snežnih topov in zbirališče vode na vrhu Pohorja. V tem primeru bi bilo od začetka decembra do konca marca Pohorje zanesljivo zasneženo. Takšna investicija bi stala dva milijona evrov, po njej pa bi bilo naslednjih 30 let mir. V Mariboru je problem, ker razvoj celega turizma leži na ramenih enega majhnega smučarskega kluba, ki je povrhu sedaj v strahotnih težavah in mu po vseh investicijah, ki jih je imel, grozi stečaj.

Zlata lisica nekoč in danes. Kaj vam roji po glavi, ko danes spremljate tekme na Zlati lisici?

Ponosen sem na to, da smo minuli konec tedna gledali že 49. Zlato lisico. Mnogi, ki delajo na tem velikem projektu, so tu od samega začetka. Sam sem tu tekmoval še pred Zlato lisico. Razvila se je iz znanega tekmovanja Mariborski slalom, ki je bila tekma drugega ranga v svetovnem merilu. Ker je bilo tedaj nemogoče dobiti tekmo prvega ranga za moške, je pokojni Dušan Senčar startal na žensko preizkušnjo. Letošnja tekma je bila po mojem najlepša od vseh v vsej zgodovini.

Prejšnji teden ste na Pogledih Slovenije dejali, da so tekme alpskega smučanje dolgočasne. Takšnih besed od vas nismo pričakovali.

Tako mislim. Druga proga je sicer zanimiva, ker se vse skupaj stopnjuje. Ko je denimo v Mariboru pa prvi progi prismučala v cilj Tina Maze, sem opazoval ljudi, ki jih tekma ni več zanimala. Tekme bi bile z drugačnimi pravili precej zanimivejše. Nekoč sem jih že predlagal, moji predlogi pa so z izjemo avstrijske televizije naleteli na plodna tla. Toda avstrijska televizija je imela premočan vpliv.

Ste si kdaj ogledali tekmo svetovnega pokala v Zagrebu?

Vsako. Zakaj?

Ker na Sljemenu visokim startnim številkam gledalci namenjajo večji aplavz kot najboljšim. Na letošnji Zlati lisici je bilo z izjemo smučanja Slovenk vzdušje zelo slabo.

To dejstvo je posledica tega, da imajo v Zagrebu dva odlična povezovalca, v Mariboru pa je bilo vse skupaj res bolj klavrno. Poglejte na tekme svetovnega pokala v povprečju. V ZDA denimo ni na prizoriščih žive duše. Kot primer atraktivne discipline lahko navedem smučarski kros. Čeprav televizija zadeve še ne jemlje preveč resno in časopisi o tej panogi pišete bolj malo, ima smučarski kros prihodnost. Na drugi strani lahko vidite, kako nezanimivi so smučarski skoki na 90-metrski skakalnici. Vsi od Kazahstanca do Schlierenzauerja skačejo na isto mesto. Če pa je tekma na velikanki, je čisto nekaj drugega. Lep zgled, kaj se da narediti v desetih letih, je pokazal biatlon. Iz dolgočasnega športa je postal eden najbolj zanimivih.

Po olimpijskih igrah v Vancouvru ste imeli s Tino Maze nekaj nesoglasij. Kako se z njo in njeno ekipo razumete danes?

V Vancouvru sem bil nad vsem skupaj zelo razočaran. Tedaj je bila Tina skregana s smučarsko zvezo, katere član sicer nisem bil več. Bil pa sem vodja reprezentance. Tina je prišla na prizorišče iger pozno ponoči. Tričlanski ekipi smo določili mesto za bivanje. Kot sami veste, na olimpijskih igrah ni važno, ali se pišeš Federer ali kako drugače. Pravila so za vse športnike enaka. V zgornjih prostorih hiše v olimpijski vasi je imela tričlanska ekipa vse, kar je potrebovala. Tedaj so se začele težave. Ko je ekipa videla, kje naj bi bivala, je pridrvela nazaj in me nahrulila, da oni ne bodo hodili mimo tujcev v tej hiši. Pod njimi naj bi namreč stanovala sankač in skeletonist, ki ju ne bi rabili niti videti. Tedaj smo jim šli na roko, da je imela kasneje tričlanska ekipa Tine Maze edina v olimpijski vasi svojo hišo. V Vancouvru je bilo ves čas napeto vzdušje. Po olimpijskih igrah pa je vse skupaj sodu zbilo dno. Na prvi tekmi svetovnega pokala, ki je bila v Crans Montani, bi morala Tina Maze nositi štartno številko 1. Tekmo sem spremljal po televiziji in bil začuden, ko sem na startu videl startno številko 2. Kmalu zatem sem na teletekstu prebral, da Tina ni startala zaradi permanentnih pritiskov smučarske zveze, zlasti Toneta Vogrinca. Mene je skoraj zadela kap.

Ni bilo tako?

Kje pa! Naj vam povem, kaj se je tedaj govorilo okoli. Tine naj vso noč ne bi bilo v sobi, govorice pa so bile, da Tina ni bila v stanju, da bi šla na start. Zakaj so mene potunkali v to zgodbo, nimam pojma. Po koncu sezone so me sicer vabili na zabave, a sem jim napisal, da dokler se mi ne bodo opravičili, z njimi nočem imeti opravka. Vse skupaj se je vleklo do prireditve športnika Slovenije decembra 2011, ko je prišel do mene Massi in mi dal roko ter se opravičeval, za vse skupaj pa naj bi bili krivi novinarji. V to nisem verjel, saj si noben novinar ne izmišljuje točno določenega imena. Važno je bilo, da se je zadeva pomirila. Letošnjo sezono z Massijem veliko komunicirava. Skušam pomagati pri reševanju kakšne težave, kakršno je imela ekipa Tine Maze to sezono v ZDA.

Nekoč v alpskem smučanju ni bilo samostojnih ekip, ampak reprezentance. Kako gledate na delo samostojnih ekip?

Naj pojasnim, za kaj pravzaprav gre pri delu samostojnih ekip. Individualne ekipe niso formula za vzgojo novih šampionov. Za to je pogoj dobro klubsko delo ter dobro delo v posameznih selekcijah posameznikovega razvoja. 14-letnik je lahko še tako talentiran, a bi z individualno ekipo pregorel. Potrebuje namreč neprestano primerjavo z vrstniki. Kar pa se dogaja z ekipo Tino Maze in se je v preteklosti s nekaterimi drugimi uspešnimi posamezniki, ki so imeli samostojne ekipe, pa je kot smetana na torti. Pri Tini Maze njen tim vsako minuto planira in dela le za njo. Tega trener, ki ima v reprezentanci osem tekmovalk, ne more. Podreja se ekipi in denimo reče, da bo naslednji dan trening veleslaloma, kakšna posameznica pa bi potrebovala vadbo slaloma. Seveda ga ne bo dobila, ker v reprezentanci ni ljudi, da bi skrbeli le zanjo. In tu je prednost, da Tina Maze vedno vadi tisto disciplino, ki jo v posameznem trenutku potrebuje. A to je seveda zelo drago, kar pa se na tem nivoju, na katerem je Tina, izplača. Naj povem še to, da me vedno najbolj razjezi, ko ljudje vidijo, koliko je Tina v eni sezoni zaslužila z nagradami, medtem ko oni tarnajo, da delajo za 400 evrov na mesec. Toda Tina je prva na svetu. Koliko politikov ali kulturnikov pa je prvih na svetu? Pa zaslužijo več kot Tina.