»Mi vam prepustimo bronasto kolajno, vi pa nam omogočite vstop v EU,« se je pred začetkom sosedskega obračuna v dvorani Sant Jordi pošalil hrvaški novinarski kolega. Obračun za svetovni bron, le dan po polfinalnih tekmah, je Slovenija začela brez poškodovanega Nenada Bilbije (gleženj), med šestnajsterico pa je spet bil Dragan Gajić, ki pa sploh ni vstopil v igro. Oslabljeni so bili tudi nasprotniki, saj se je Blaženku Lackoviću na seznamu poškodovanih pridružil še Drago Vuković, ki je v osmini finala proti Franciji zaradi grobega prekrška dobil neposredni rdeči karton že v 47. sekundi tekme, v polfinalu proti Dancem pa je odšepal z igrišča v 23. minuti.
Organizator hrvaške igre Domagoj Duvnjak je po infuziji ure pred tekmo preživel v hotelski postelji (vstal je šele ob dveh popoldan), saj je imel povišano telesno temperaturo. In prav 24-letni Duvnjak, član nemškega Hamburga, je bil usoden za slovensko reprezentanco. Predvsem po njegovi zaslugi so si Hrvati v prvem polčasu nekajkrat priigrali prednost dveh zadetkov, v drugi pa je ob pomoči Marka Kopljarja (z 210 centimetri najvišji igralec pri Hrvatih je v ljubezenski zvezi z 28-letno učiteljico in nekdanjo rokometašico Ivo Duvnjak, Domagojevo sestro), Damirja Bičanića in Ivana Čupića (po tekmi je zaradi bolečega padca na rame nosil ledeno oblogo in stokal od bolečin) dokončno dotolkel Slovence.
Za slednje je bil spet (tako kot proti Špancem) usoden začetek drugega polčasa. Po izenačenju na 14:14 v 31. minuti so Hrvati v naslednjih devetih naredili delni izid 7:0, slovenska reprezentanca pa skoraj dvanajst minut ni dosegla zadetka iz igre (le enega s črte sedmih metrov). Minuto pred premiernim golom iz igre v drugem delu si je Marko Bezjak prislužil neposredni rdeči karton, potem ko je naredil grob prekršek (udarec z roko v obraz) nad Čupićem, ki je v protinapadu drvel proti slovenskim vratom. In ko so Hrvati sredi drugega polčasa povedli s plus osem (24:16), je bilo slovenskih sanj o bronu konec. Na nasprotni strani so Hrvati na tretjem zaporednem tekmovanju osvojili tretjo bronasto kolajno. Za EP 2012 v Srbiji (zmaga proti Španiji) in OI 2012 v Londonu (Madžarska) so se tretjič zapored okitili z bronom, kar pa je kar 210 centimetrov visoki Marko Kopljar cinično pospremil z besedami: »Res je, da imamo tri brone, ampak to pomeni, da smo trikrat zapored počili v polfinalu.«
»Razočaran sem. Na zadnjih dveh tekmah nismo bili pravi in igrali smo slabo, vse možnosti za uspeh pa smo obakrat zapravili v nekaj minutah na začetku drugega polčasa. Ne morem se sprijazniti s tem, da smo izgubili tako proti Špancem kot proti Hrvatom, saj sem prepričan, da niso boljši od nas. Niso nas pokopali nasprotniki, ampak sami sebe,« je bil vidno slabe volje Jure Dolenec, ki je o četrtem mestu dodal: »To je vrhunski dosežek, a ko imaš priložnost za kolajno, jo enostavno moraš vzeti. Kajti vprašanje je, ali bomo še kdaj dobili takšno priložnost.« Tudi Matej Gaber, ki je bil skupaj s Hrvatom Dragom Vukovićem prvi bloker SP, je bil razočaran: »Na deveti tekmi se je nabralo vse mogoče: utrujenost, izčrpanost, težke noge in glava. V prvem polčasu smo se enakovredno kosali s Hrvati, nato pa na začetku drugega padli v črno luknjo. Polfinale je fantastičen uspeh, toda ko prideš do njega po sedmih zaporednih zmagah in imaš kar še dve priložnosti za kolajno, na koncu pa ostaneš povsem praznih rok, si seveda upravičeno razočaran.«
V hrvaškem taboru so se veselili brona, a pretiranega slavja le ni bilo čutiti. Krožni napadalec Igor Vori (soigralec Stipe Mandalinić je kar dvanajst let mlajši od njega) je priznal, da so imeli igralci po petkovem polfinalnem porazu proti Dancem do pol štirih zjutraj sestanek, na katerem ni manjkalo povišanih tonov, zmerljivk in kletvic, a očitno je to obrodilo sadove: »Nismo želeli posrani oditi iz Španije. Prvič sem nastopil na velikem tekmovanju leta 1994 na EP na Portugalskem in takoj dobil zlato kolajno. Doslej sem nastopil že na štirinajstih velikih tekmovanjih. Kako dolgo bom še vztrajal v reprezentanci? Dokler me bo selektor potreboval in dokler bo telo zdržalo. Ko bosta eden ali drugi rekla, da je napočil čas za konec, se bom poslovil.«
