Za SDS večinski volilni sistem rešitev vseh težav

Preusmerjanje pozornosti na volilni sistem

Ni prvič, da se je Janša zatekel k temu manevru. Pogled nazaj razkrije, da je vprašanje »pravega« volilnega sistema krize sprožal vedno, ko mu je šlo slabo. Da je sprožanje razprav o volilnem sistemu lahko tudi učinkovita taktika stranke za pritegnitev pozornosti, je Janša ugotovil že pred osemnajstimi leti. Njegova SDS (takrat se je imenovala še Socialno demokratska stranka) je imela v parlamentu zgolj štiri poslance. Za nameček je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek Janšo leto pred tem zaradi afere Depala vas odstavil z mesta obrambnega ministra. Janša se je v celoti posvetil stranki in ustvaril novo strategijo, ki je temeljila predvsem na glasnih zahtevah po uvedbi dvokrožnega večinskega volilnega sistema.

Spomladi 1995 je SDS na 4. kongresu sprejela resolucijo o uvedbi dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Trdili so, da bi to bilo v slovenskem nacionalnem interesu, ker bi prinesel stabilne in učinkovite vlade, ki bi jih sestavila zmagovita stranka. Samo na volitvah po dvokrožnem večinskem volilnem sistemu volilci v resnici s svojimi glasovi odločijo, kakšno vlado želijo oziroma kdo je oblast in kdo opozicija. Zato je takšen volilni sistem bolj pošten do volilca, ker preprečuje povolilna mešetarjenja vodstev političnih strank, ki v sedanjem proporcionalnem volilnem sistemu sklepajo kravje kupčije na račun zaupanja volilcev. Večinski volilni sistem bi omejil tudi politično korupcijo in preprečil manipulacije s satelitskimi strankami, so zapisali v omenjeno resolucijo.

Kasneje so esdeesovci v kampanjah, ki so jih sprožali, dodajali še niz bolj ali manj demagoških trditev. Zadnjo med njimi je dodal Janša sam prejšnji teden, ko je trdil, da se – če bi uvedli večinski volilni sistem – ne bi dogajalo, da v parlament pride poslanec manjše stranke, ki dobi absolutno manj glasov kot poslanec večje stranke, ki ostane zunaj parlamenta. Kar seveda ne drži. V proporcionalnem volilnem sistemu se poslanski mandati strankam razdelijo sorazmerno s tem, koliko glasov na ravni države so dobile. Se pravi, da je poslanca SDS volilo približno enako število volilcev kot denimo poslanca NSi ali DeSUS. Zamolči tudi dejstvo, da bi ob uvedbi večinskega sistema njegova stranka – če bi na volitvah zmagala – dobila veliko več poslanskih mest, kot bi bil njen rezultat na državni ravni. V ugodnem volilnem razpletu celo dvotretjinsko večino v parlamentu, kar bi ji omogočalo ustavo spreminjati po mili volji.

Istega leta so štirje poslanci SDS vložili spremembe volilnega zakona. Predlagali so, da bi Slovenijo razdelili na 86 volilnih okrajev (dve mesti naj bi bili v parlamentu rezervirani za Slovence po svetu in dve za predstavnika italijanske in madžarske manjšine), v katerih bi volili po enega poslanca. To bi postal tisti kandidat, ki bi v okraju dobil več kot polovico glasov volilcev, ki bi se volitev udeležili. Če te večine ne bi dosegel nobeden med njimi, bi se v drugem krogu volitev pomerila prva dva iz prvega kroga.

Referendumska »zmaga« SDS

Dvokrožni večinski sistem imajo v Franciji, med evropskimi državami pa na primer še Madžarska, Ukrajina, Belorusija in Litva. Poslanci SDS se takrat niso kaj prida trudili pojasnjevati in zagovarjati, zakaj večinski sistem. Le Ivo Hvalica je »repliciral« in pojasnil, da oni (SDSS) niso več tista mala stranka, ki je leta 1992 komaj prišla v parlament, ampak je najmanj petkrat večja. »In zato smo v stanju iti tudi v riziko, ki ga prinaša večinski sistem«, je stališče stranke predstavil Hvalica. Zakaj o predlogu SDS(S) ni bilo skoraj nobene razprave, je kasneje razkril izid glasovanja. Za večinski sistem je namreč glasovalo samo sedem poslancev.

V SDS(S) so kljub temu vztrajali. Sprožili so pravcato politično ofenzivo in zbrali 43.710 podpisov volilcev za referendum o njihovem predlogu za večinski sistem. Ustava zahteva, da bi morala za uspeh takšnega predloga glasovati več kot polovica volilcev, ki so se referenduma udeležili. Toda SDS jih je na referendumu leta 2006 uspela prepričati le 44,5 odstotka. Tudi zato, ker je druga stran predlagala hkratna referenduma o proporcionalnem in o kombiniranem volilnem sistemu, ki tudi nista dobila večinske podpore. SDS se je nato pritožila ustavnemu sodišču, ki je po dveh letih presodilo, da se je ljudstvo odločilo za večinski sistem. Državni zbor je kljub tej odločbi ustavnega sodišča tovrstno spremembo volilnega zakona večkrat zavrnil. Očitku, da ne spoštujejo odločitev ustavnega sodišča, se je parlamentarna večina izognila tako, da je tik pred volitvami leta 2000 v ustavo zapisala proporcionalni volilni sistem s štiriodstotnim pragom za vstop v parlament. Za to so glasovali tudi poslanci takrat močne SLS, ker jim je drugače grozilo, da bi jih Janševa SDS – če bi bil uveden večinski volilni sistem – zbrisala s političnega zemljevida. SDS je razpravo o uvedbi večinskega sistema sprožala tudi še kasneje. Recimo po volilnem porazu leta 2008. In zdaj spet.