Pogled z vznožja hriba proti vrhu se je ustavil na oceanu slovenskih trobojnic. Tribune so se šibile pod težo teles. Rob proge je bil okrašen z nepreglednim številom navijaških rekvizitov v rokah navijačev. Pogled na njih je, ko so se valili proti progi, spominjal na mravljišče. Zvok, ki so ga proizvedli grla, troblje in raglje, je bil predirljiv. Najstnice so se histerično drle »Tina, Tina«, kot bi bile na koncertu kakšne fantovske skupine. Kdor se je napotil proti vrhu hriba, je imel veliko možnosti, da se zagozdi v množici, da pohodi nekaj nog in da mu spodrsne na strmem in spolzkem terenu.
Sestavljanka enakosti in enotnosti
Vsak se je zabaval po svoje. Otroci so se dričali po snegu. Nekaj pogumnežev se je povzpelo na nosilne stebre žičnice in tekmo kot nekoč nogometni navijači z bežigrajskih dreves spremljalo s ptičje perspektive. Točilni pulti so bili dobro zasedeni, nekaterim noge niso več najbolje služile. »Kar napišite, da ne navijam za Tino, ampak za Kanglerja in Jankovića,« nam je sporočil eden od duhovitežev na plasetlinastih nogah. Streljaj stran je mladi fant osvajal mlado dekle in bil zelo blizu uspeha. Nekdo drug je prijatelju razkril najnovejši trač, da je Lindsey Vonn zaljubljena v Tigerja Woodsa. V druženju so uživali na različne načine, skupni imenovalec pa se je imenoval – Tina Maze. Toliko ljudi je bilo na kupu, da bi skoraj zmanjkalo prostora za njih. Pa so se morali povzpeti visoko po hribu, kjer niso nič videli in nič slišali. Kako se je odrezala njihova junakinja, so lahko sklepali le po dvigu rok v zrak, če je njihov pogled sploh segal do cilja. A bili so del evforije.
Raznolikost okoli 20.000 individuumov je v soboto tvorila sestavljanko enakosti in enotnosti. Ta je dvakrat v soboto in dvakrat v nedeljo po približno minuto sem zamenjala s smo. In smo bili tam. Vsi z igrajočimi srci, ko je ona stala na startu. Z zaledenelimi, ko je lovila zaostanek za Lindsey Vonn na veleslalomu. Z za trenutek molčečimi, ko je za Američanko zaostala za osem stotink. In znova z igrajočimi, ko je bil nasmeh na njenih ustnicah, pa čeprav na trenutke kisel, znamenje, da se vse mravljice v mravljišču lahko veselijo. In troblje, raglje, grla so se spet oglasili, Tina Maze pa je po vetru pošiljala poljube in delila priklone. Kaj jih ne bi, ko pa si je že zagotovila mali kristalni globus za zmago v skupnem seštevku veleslaloma.
Da jo je na domačem terenu premagala največja tekmica in da je zanesljivo zmago zapravila z napako na zgornjem delu proge, sta bili boleči dejstvi le nekaj minut. Že naslednji dan je bila tudi ta malenkost popravljena. Mazejeva je z najhitrejšim časom na obeh slalomskih progah 18. zmagala na tekmah svetovnega pokala, srca pa niso več trpela niti trepetala, ampak se le smejala. »Po sobotnem veleslalomu mi ni bilo težko najti moči za novo preizkušnjo. Po veleslalomu sem bila malo razočarana, a tudi vesela, ker sem osvojila mali kristalni globus. Zbrala sem se in se povsem osredotočila na slalomsko preizkušnjo, na kateri sem se proge lotila napadalno. Na startu so me preplavile emocije, ko sem videla vse te ljudi, ki me podpirajo,« je Tina Maze, ki je tudi na novinarski konferenci požela gromek aplavz, govorila včeraj okoli druge ure popoldan. Dve uri zatem je iz Maribora že poletela proti Moskvi, kjer jo jutri čaka nova tekma. Mazejeva je bila vesela podpore, iz njenih besed pa je bilo mogoče razbrati tudi, da je bila pod precejšnjim pritiskom. »Prav gotovo številčna publika ima vpliv. Kakšen je ta, se ne da izmeriti. Nekaj mi da, nekaj vzame. V soboto mi je vzela nekaj koncentracije. Če se predaš toku, izgubiš svojo pot. V soboto sem malo jo, zaradi tega sem bila rahlo jezna. Ampak jeza je v slalomu vedno dobrodošla,« je dejala. Kako priljubljena je, je občutila tudi, ko jo je moralo na poti od proge do medijskega središča spremljati devet varnostnikov, da je množica več tisoč ljudi, željnih avtograma, ni pomendrala. »Tudi to je del igre. Varnostniki so svoje delo opravili zelo dobro,« je dejal Andrea Massi.
Daneu bi rad spoznal Mazejevo, francoski novinar se je čudil nad Pahorjem
Še organizatorje, ki so pred 49. Zlato lisico upali na 20.000 ljudi v obeh dneh (po podatkih organizatorja se jih je zbralo 40.000), je presenetil rekorden obisk. V soboto je zmanjkalo vstopnic (cena za stojišče je bila 4 evre in 60 evrov za mesto na tribuni), zato je ponoči sledila hitropotezna akcija, da so jih natisnili še nekaj za nedeljsko tekmo. Ni ga bilo, ki ne bi užival v njej. Tudi velika imen slovenskega športa, kot je Ivo Daneu, so naokoli hodila z zadovoljnim izrazom na obrazu. »Tina je močna osebnost. Če ne bi bila, ne bi zdržala vseh pritiskov. Osebno je ne poznam. Upam, da se bova srečala, da ji bom lahko čestital. Zagotovo bo najboljša športnica Slovenije letošnjega leta. Ljudem dajejo športni uspehi upanje, da bo v bodoče mogoče lepše živeti,« je košarkarski doajen, malo preden je po ramenih potrepljal Mario Höfl Riesch, povzel misli, ki jim verjetno ne bi oporekal nihče.
Seveda ne niti predsednik države Borut Pahor, ki se je pokazal v ciljni areni in za nekaj sekund tudi v medijskem središču. Ravno v trenutku, ko je pomolil glavo v dvorano, je nekdo na svojem računalniku gledal, kako si ga je privoščil neki hrvaški humorist, francoski novinar, sicer poznavalec slovenskih političnih razmer, pa se je čudil. Nikakor mu ni šlo v račun, kako ima predsednik, ki mu razpada država, čas za populistično pomaganje pohorskim delavcem pri pripravi proge. Ni se bilo vredno mučiti z razlaganjem nerazložljivega, zato je bilo bolje, da je gost iz Francije vzel pot pod noge, odšel pod hrib in zgolj užival. V stvaritvah umetnice iz Črne na Koroškem in pozitivni naravnanosti ljudi.
