Ne bom tvegal preveč, če rečem, da so njim, torej mačicam, bolj zanimivi agresivnejši športi. Nogomet, najpriljubljenejša planetarna moška igra, jim je pretežno dolgočasen. Zakaj? Ni resnega »fajta«, bi dejal. Presankcioniran je. Pravila preveč ščitijo igralca, kar v končni fazi navrže to, da se nogometaš po tleh valja zaradi udarca, ki ga neki hokejist niti zaznal ne bi. V nogometu tudi ni spektakularnih duelov, ne bizonskega prhanja skozi nozdrvi, čeravno zdravniške statistike na koncu pokažejo, da po dejanskih poškodbah nogomet spada med bolj nevarne zanimancije. Vendar pa ne. Ženstvo se lažje na primer vživi v hokej in nepozabna je bila mala kavkica, ko je na neki hokejski tekmi v Tivoliju stalno vreščala: »Dej ga, Broda!«

V moške športe, ki so med ženstvom takisto priljubljeni, spada tudi rokomet. Te dni proslavljena športna panoga torej, katere predstavniki so na pravkar končanem svetovnem prvenstvu dosegli četrto mesto, kar velja za enega največjih uspehov v zgodovini igranja kolektivnih iger na našem teritoriju. Reče se ji tudi igra malih mest. V našem primeru igra podeželja, ki jo igrajo v krajih, kot so Trebnje, Krško, Velenje, Celje, Slovenj Gradec, Ormož, Ribnica, Novo mesto. Podobno v Nemčiji. Ljubljana, čeravno je rokometni klub Slovan pred mnogimi leti osvojil dolgo časa nedosegljivo drugo mesto v Evropi, že dolgo ne more priti zraven. Kar se tiče rokometa, je Slovenija torej decentralizirana, obenem pa tudi samozadostna. Predstavniki slovenske rokometne lige na primer ne sodelujejo v regionalni eksjugoslovanski ligi, ker tega enostavno ne potrebujejo. Ne potrebujejo duelov z južnoslovanskimi ali avstrijskimi klubi, da bi polnili dvorane, ker je domača liga, ki pretežno poteka v telovadnicah z nekajvrstičnimi tribunami, ekonomsko in tekmovalno utemeljena. Vendar pa patološki legalist, torej hipotetičen primerek človeka, ki manično verjame v zakone, pravo in pravno državo, rokometa bržkone ne more prenašati. Ne samo zato, ker so na konkretnem svetovnem prvenstvu lahko igrali tudi igralci (Gajić, Karabatić in vratar Prošt), ki so jih še pred nekaj meseci zasačili pri tem, da so na stavnicah stavili na tekme, v katerih so igrali sami, kar je kriminal, na račun česar pa je komentator Milovanovič, svoje čase tudi funkcionar rokometne zveze, izjavil: »Prav je, da so bili kaznovani, a prav je tudi, da odpuščamo.« Poleg te za rokometne kroge značilne domačijske prizanesljivosti do sebe je za legalista najbolj neznosno to, da so pravila igre pri rokometu skrajno nedorečena. Da lahko sodnik identični situaciji presodi povsem različno. Zato so možnosti za tako imenovano oškodovanje oziroma nepravičnost v rokometu daleč največje.

Povedano bolj plastično gre za to, da je zanašati se na zagotovljenost pravne zaščite v rokometu približno podobno utopično kot računati na to, da bo lokalni sodnik presodil vam v prid, ko vas je lokalna najstnica obtožila poskusa posilstva, pred sodiščem se je pa tudi že zbrala besna množica, ki zahteva vaš linč. Vzporednica, ki se ponuja, je očitna. Dogajanje v Sloveniji, v kateri se pravne zadeve tolmačijo enkrat tako, drugič drugače, pač odvisno od trenutnih osebnih (in domnevnih državnih) interesov, je še najbolj podobno rokometni tekmi.