V proračun študentskih organizacij se namreč vsako leto steče tretjina od pobranih koncesijskih dajatev iz študentskega dela. Vsota vseh zaslužkov prek študentske napotnice je v minulih letih znašala od 220 do 300 milijonov evrov. Študentska organizacija Slovenije od tega vsako leto dobi kakšnih 15 milijonov evrov, ne glede na to, koliko projektov nameravajo speljati in katere aktivnosti načrtujejo. Prejeti denar krovna študentska organizacija razdeli med svoje članice, največji delež dobijo v Ljubljani. V treh področnih organizacijah nato denar razporedijo med projekte.

Proračun sestavi predsednik s študentskimi ministri, potrdijo pa ga študentski poslanci. Mimogrede, Rok Likovič, trenutni predsednik ljubljanske študentske organizacije, ki skupaj s svojim ministrskim zborom razporeja 4,5 milijona evrov, je študent 3. letnika ekonomije, rojen leta 1991. Poslanci so dvajset in nekaj let stari mladostniki. Pri razporejanju denarja jim ni treba upoštevati nobenega zakona, razen notranjih aktov organizacije. Za sklepanje poslov jim ni treba iskati najboljšega ponudnika, kar na široko odpira vrata sklepanju kupčij s prijateljskimi podjetji. Denarja jim ni treba porabiti niti gospodarno, niti smotrno, niti transparentno. O porabi sredstev jim ni treba poročati nobenemu zunanjemu nadzornemu organu. Do zdaj še niso zaključili leta s pripravo poročila o izvrševanju proračuna, saj jih tudi k temu nič ne obvezuje. In do zdaj za to še nikdar niso bili kaznovani.

Pred tremi leti je nekdanji predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos vzel pod drobnogled posel med Študentsko organizacijo Slovenije in Margentom, enim nekdanjih hčerinskih podjetij Ultre, v delni lasti nekdanjega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča. V tem poslu ni bilo korupcije, je ugotovil. Študentski organizaciji se ni treba ravnati po zakonu o javnem naročanju in »tudi če bi se z Margentom dogovorili za posel, še vedno ne bi mogli govoriti o korupciji, ker je študentska organizacija popolnoma avtonomna v svojem delovanju«, je takrat rekel Kos.

Pod takšnimi pogoji študentski proračuni ne morejo biti nič drugega, kot so, en sam žur. Da bi tako tudi ostalo, so se študentske organizacije pred dvema letoma borile feri et igni, ko je množica z granitnimi kockami razbila parlament. Takrat se v študentskih organizacijah v prvi vrsti niso zavzemali za študentske pravice, ampak za ohranitev lastnih privilegijev. Resnični namen študentskega organiziranja se je z leti izjalovil, izgubil nekje med Brucem na Gospodarskem razstavišču in preostalimi projekti, za katere povprečni študent še nikdar ni slišal. Že vrabci na veji čivkajo o študentskih botrih iz ozadja, ki se, čeprav že leta niso več študenti, še vedno klatijo po hodnikih na Kersnikovi in usmerjajo potek dela v organizaciji v svoj prid.

Ko je nekdanji predsednik komisije za preprečevanje korupcije poročal o presoji omenjenega posla, je svoje poročilo sklenil z besedami: »Če bi za študentske organizacije veljal zakon o javnem naročanju, bi bila slika med drugim tudi tega posla danes drugačna in mi bi govorili o popolnoma drugačnem mnenju.«