Tistega agenta, ki je imel dovolj in je šel domov, je potem zamenjala Ciina »rookie«, novinka na terenu, Maya (Jessica Chastain), mlada blondinka, le da je čisto nasprotje od tiste, ki bi jo Hitchcock imel na zadnjem sedežu taksija. Ta Maya je tako zagrizena, fanatična, trdovratna, nepopustljiva, neizprosna agentka, da bi jo Cii zavidala tudi srednjeveška inkvizicija. A vseeno Maya ni toliko kakšna inkarnacija Ciine antiteroristične aktivnosti, kot je predvsem nova figura v galeriji ameriških filmskih junakov kot izjemnih individuumov, ki se odlikujejo z neko »presežno kvaliteto« (v obliki fizičnih sposobnosti ali etičnih vrlin) – prav ta jih avtorizira, da lahko pridejo tudi v konflikt s sistemom, ki mu sicer služijo. Maya sicer ne pride v spor s svojimi nadrejenimi, niti ne počne kaj po svoje, marveč samo vztraja pri svoji sledi, fantomskemu »Abu Ahmedu«, ki naj bi bil Bin Ladnov osebni kurir, o čemer drugi v tej Ciini enoti za iskanje Osame niso tako prepričani. Toda agentkina vztrajnost je dovolj dolga (celih deset let), da je ne le vse bolj »upravičena« (z raznimi bombnimi napadi Al Kaide), marveč postane s tem, da je sama Maya dvakrat ogrožena in v neki bombni eksploziji izgubi svoje najožje sodelavce (vključno z edino prijateljico), tudi osebno motivirana, kar je prav tako ena izmed konstituant ameriškega filmskega junaka. Kar Maya dokončno postane, ko reče: »Preživela sem le zato, da bi se maščevala.« Sicer pa se v sceni, kjer šefa Cie zanima, kdo pa je ta, ki pravi, da se v tisti hiši v pakistanskem Abotabadu stoodstotno skriva Bin Laden, sama najbolje opiše: »I'm that bitch.«

Kathryn Bigelow je mojstrska režiserka ne toliko akcijskega kot »fizičnega« filma, se pravi, da je v akcijskih prizorih ne zanima toliko spektakularnost kot pa potrpežljiva natančnost in podrobnost njihove izvedbe. Kar seveda še posebej velja za sekvenco, h kateri je težil ves (skoraj triurni in impresivno malo razvlečen) film, namreč sekvenco napada na Bin Ladnovo skrivališče in njegovo eksekucijo. Čeprav se ta sekvenca najbrž ne ujema s tistimi neposrednimi posnetki akcije »tjulnjev«, ki jih je gledal sam predsednik Obama v družbi s Hillary Clinton in sodelavci, pa je ta akcija v režiji Kathryn Bigelow vendarle dobro pokazala »žanrski status« filma, ki so ga gledali v predsedniški sobi: to je pač snuff film, še toliko bolj »žanrsko čist«, ker so vojaški specialci ubijali neoborožene ljudi (vsakega z več streli), tri moške in žensko. Med njimi tudi Bin Ladna, toda tako, da ga gledalcem niso dali prepoznati. Edina, ki ga lahko identificira, je Maya, kot da je ta sekvenca samo realizacija njene želje (formulirane kot »ubijte ga zame«); toda Mayi zaupa tudi ameriški predsednik. Navsezadnje pa je bilo pomembneje ubiti ime kot pa realno osebo.