»Sram me je, če me kdo vpraša, kako je v Sloveniji. Kaj naj mu odgovorim?« se v nekem prizoru sprašuje Esad Kapić, ki je delal v zloglasnem podjetju Prenova iz Kočevja. »Dobrodošli v deželi medvedov,« piše tam. Kapić ni videl nobenega medveda, le gradbišča, drevesa in gozdove; tudi prostega časa in denarja za želeni obisk Reke in Trsta ni našel. Film V deželi medvedov ni niti klasični dokumentarec niti nekakšen »resničnostni šov«, čeprav je ena njegovih odlik ravno spreten prikaz vsakdana teh delavcev – priprava hrane in obed, nakup delovnih čevljev, izlet v Bosno... Skozi naturalistično poročanje namreč zgodba pridobi tudi umetniško interpretativno gesto, artikulirano z enostavnimi, neposrednimi in realističnimi kadri, ki nazorno izrišejo izkušnje, tesnobo in boj ranljive skupine posameznikov. Ti so prišli v iskanju boljšega jutri, našli pa neredna nakazila plač, neplačane nadure, nečloveške bivalne razmere in slabo prehrano – torej razmere, ki bolj kot na idealom humanizma domnevno zapisano Evropo spominjajo »na dobo faraonov«, kot situacijo oriše Kapić.

»Ta film ne predstavlja samo mene ali emigrantov, ampak govori o vseh,« jasno pove njegov protagonist, 33-letni Armin Salihović, ki je pozneje postal aktivist združenja Nevidni delavci sveta (IWW). To opozarja na sistemsko izkoriščanje delavcev in zakonske kršitve, ki so spričevalo naše dobe in ki jih film angažirano umešča v širši socialni dosje.

Zakaj ste se odločili, da pridete v Slovenijo?

Pospremil me je položaj v povojni Bosni, ki traja že dvajset let. Podjetja so propadala. Sam sem tam vedno imel službo, a sem delal na črno. Bosne in prevar, ki se tam dogajajo, sem imel dovolj. Ni mi šlo toliko za denar, temveč za način, kako ga bom zaslužil. Vendar so se prakse, ki so se dogajale tam, uveljavile tudi tu. Sprva sem celo nameraval emigrirati v Italijo, na črno, a to se mi je zdelo preveč negotovo.

Omenili ste, da niste povsem razumeli, kako deluje mehanizem imigrantskega dela v Sloveniji.

Večina delavcev se ni zavedala, da tudi čez določeno število let ne bodo mogli pridobiti statusa tujca, delavca, skratka človeka, ki na podlagi dela akumulira določene pravice. Vsi moji prispevki so bili vplačani v Bosni. Skozi aktivizem sem spoznal, da ovire niso samo v vizah določenega tipa, temveč v organiziranosti imigrantskega dela prek viz nasploh. Pravice lahko uveljavljaš šele, ko dobiš v Sloveniji stalno prebivališče. To je absurdno, saj smo tu prispevali k blaginji družbe.

Kaj ste gradili?

Leta 2000 smo po požaru sanirali poslopje Gorenja, pozneje so me premestili v Maribor, kjer smo gradili psihiatrično bolnišnico. V BTC Cityju smo gradili garaže in novi prizidek trgovinskega centra, pa stanovanjske bloke blizu pivovarne Union, šolo v Dragomlju, bloke v Kamniku, objekte v Kranju, v Železnikih… Gradili smo zelo hitro.

Pravite, da ste delali nepretrgoma…

To je bila tudi posledica določene neinformiranosti na naši strani, kajti bili smo žrtve vojne in destabilizirane družbe. Ne vem, ali se nove generacije zavedajo pravilnika, ki pravi, da delavnik znaša osem ur in vsebuje določene pravice, denimo povračilo stroškov prevoza na delo in malice. Nam, ki smo prišli iz nepovezanega sistema dela v Slovenijo, se je to, da delamo po deset ur ali več in da smo naslednji dan zopet prisiljeni delati enako, zdelo normalno.

Koliko je bilo vaše delo plačano?

Slaba dva evra na uro. Tudi takrat, ko sem v Slovenijo prišel drugič – kot vodja skupine, ki je opravljala zahtevnejša gradbena dela, vključno z dvigali in stopnicami.

Kako ste prišli v stik z Niko Autor?

Z iniciativo IWW smo javno izpostavili svoje težave, razkrili smo, kako brez posluha deluje ta naš demokratični sistem. Nika Autor se je na nas obrnila z močno željo, da bi v zvezi z našim gibanjem nekaj naredila. Navdušena nad pristopom srbskega režiserja Želimirja Žilnika, katerega del je vključevanje v neko okolje brez vnaprej določenega scenarija, se je zanimala celo za to, da bi v času snemanja živela v vzhodni Bosni. Prosila me je, da skupaj z Esadom Kapićem, ki tudi nastopa v filmu, moderiram pogovor o tem, kar se je dogajalo.

Nevidni delavci sveta ste se takrat organizirali v sklopu Socialnega centra Rog…

Aktivisti Socialnega centra Rog so prišli v delavski dom na Poljanski cesti 66, ki je bil takrat v lasti komunalnega podjetja. Sam sem tam živel nekaj let. Prišli so zaradi kolega, ki je bil med izbrisanimi; ko pa so se seznanili z našimi razmerami, so spoznali, da morajo nekaj ukreniti. Živeli smo kot v getu, v dragih prostorih, ki pa so bili povsem neprimerni.

Kako je bilo organizirano plačevanje najemnine teh prostorov?

Vsako podjetje je imelo svoj način. V Vegradu nam plačevanja najemnin niso prikazali. Rekli so, da nam nastanitev in hrano podarijo, da pa moramo zato delati več. A plačilni list je bil čisto druga zgodba. Če bi bilo namreč na njem prikazano, da za stanovanje plačujemo z nadurami, bi imeli tudi večji bruto dohodek. S tem, ko so prikrivali stroške podjetja, niso okradli le države, ampak tudi nas.

Kakšen je bil odziv delavcev? So se želeli organizirati?

Nekaj jih je bilo zainteresiranih za to, a so takoj čutili posledice. Prekinili so jim pogodbe za nastanitev, nekateri so celo dobili odpoved. Sam sem aktiviste dojel kot edini člen družbe, ki nam je ponudil roko. Res je sicer, da smo imeli sindikate, a ti so nas pravzaprav tiščali v to, v čemer smo bili.

Na kaj mislite s tem?

Pri Zvezi svobodnih sindikatov je bil zastopan tudi gradbeni sektor, a izkazalo se je, da je bil sindikalni zaupnik Vegrada hkrati tudi delničar te družbe. Tolažil nas je in skupaj s plačilnimi listi smo dobivali dopise, da moramo biti vztrajni, strpni in ubogljivi, a na koncu je postalo povsem očitno, da gre za izkoriščanje in ne zgolj za delovno razmerje. Nismo imeli nobenega glasu – ljudje pa so na gradbiščih celo umirali, drugi so postali poklicni invalidi, dobili so kronična obolenja, bili so tako izčrpani, da niso mogli več normalno hoditi, gonili so jih kot živali. Zavedati se moramo, da se je to res dogajalo! Vendar na to ni opozarjal nihče razen aktivistov. Potem se je na Radiu Študent rodila oddaja Viza za budućnost, kjer smo končno dobili priložnost, da spregovorimo. Oddaja je podobna filmu V deželi medvedov, saj ni zrežirana.

Spomnim se vaših protestov…

Gibanje smo z zelo majhnimi sredstvi zgradili zaradi potrebe, ne zaradi samopromocije. Ne morem reči, da nas politiki niso poslušali, ko smo jim predstavljali problematiko, a to je bilo tudi vse. Bili smo žrtvovani. Dosegli smo, da se je širša javnost seznanila z dejansko situacijo, nismo pa dosegli premika zavesti, da bi se ta situacija kaj spremenila.

Vi niste več med gradbinci, delate v skladišču Moderne galerije. Kaj pa današnji imigranti gradbinci, je položaj zanje boljši?

Še huje je, kajti delodajalci so, če naj tako rečem, dosegli novo raven parazitstva, kako izkoristiti ljudi. Statistično gledano je vsak imigrantski delavec v povprečju dobil odpoved vsaj petkrat; mnogi so se preprosto vdali suženjski miselnosti. Tudi pravno se ni spremenilo nič.

Nameravate nadaljevati z aktivizmom?

Druge možnosti ni. Film V deželi medvedov dobro pokaže, kako deluje naša družba, kako živimo in kako se obnašamo – bomo le gledali ali pa bomo tudi ukrepali? Nihče nam ne bo pomagal. Vsak dan je bolj jasno, da nam zmanjšujejo pravice in da izvajajo ukrepe, ki prizadenejo vse nas. V gibanju Nevidni delavci sveta smo pokazali, da nismo organizacija, ki bi zastopala interese posameznikov, ampak dajemo ljudem možnost – tudi sam sem jo imel – da spregovorijo.