V času, ko evropska komisija premleva nove ukrepe za omejevanje kajenja, je verižni kadilec na čelu ene od članic EU že sam po sebi posebnež. Če k temu rad doda kozarček več, bi se mu marsikje v politiki slabo pisalo. A ne na Češkem. Tam se je Miloš Zeman iz politične upokojitve zavihtel v predsedniške sobane na praškem gradu s 55-odstotno podporo volilcev, ki so kljub strupenemu mrazu v drugem krogu zagotovili skoraj 60-odstotno volilno udeležbo. Njegovega plemiškega tekmeca, zunanjega ministra Karla Schwarzenberga, je porazilo podeželje, ki mu je poleg Zemanovega življenjskega sloga očitno všeč tudi njegova včasih kar surova neposredna govorica.

Zeman si je volilni štab postavil v eni od zgodovinskih hiš na Hradčanih blizu končnega cilja v tamkajšnjem gradu. Boleč poraz na predsedniških volitvah leta 2003, zaradi katerega se je umaknil iz politike in se zatekel v svojo podeželsko počitniško hišo, je bil pozabljen. Spremenjena volilna zakonodaja je prekinila zakulisno parlamentarno kuhinjo, v kateri je bil takrat izvoljen desnosredinski Vaclav Klaus, tudi zato, ker je del socialdemokratskih poslancev obrnil hrbet lastnemu kandidatu. Prve neposredne predsedniške volitve po padcu komunizma na Češkem so Zemanu vlile novo voljo. »Zdaj bo o predsedniku odločalo osem milijonov volilcev in vseh teh se res ne da podkupiti,« je znova spomnil na dvakratno parlamentarno izvolitev Klausa; pri obeh se je v ozadju kopičila sumljiva koruptnost vsaj nekaterih od 281 poslancev in senatorjev. Kot drugi razlog za ponovni vstop v politično areno pa je 68-letni nekdanji češki premier navedel razočaranje nad češko politiko, ki da »so jo preplavili amaterji namesto profesionalcev, ki se zavedajo, da je politika obrt, ki se jo je treba izučiti«. Drugi polčas volilne tekme, iz katere je v prvem krogu presenetljivo izpadel še en nekdanji premier Jan Fischer, sam pa je za manj kot odstotno točko premagal Schwarzenberga, je Zeman opisal z derbijem med rivalskima praškima nogometnima kluboma Sparto in Slavijo, po katerem je nastopil čas, da na igrišče stopi češka reprezentanca. Zanj(o) naj bi navijalo »spodnjih desetih milijonov državljanov« (Češka jih ima sicer še pol milijona več), ker sam »ne bom predsednik mafij, ki so paraziti naše družbe in nam pijejo kri iz naših teles«.

Pritegnil ga je Dubček

Rojen leta 1944 v Kolinu, dobrih 50 kilometrov oddaljenem od Prage, se je Miloš Zeman znašel med politično dvomljivimi ob koncu gimnazije zaradi eseja o prepovedanem delu Karla Čapka »Pogovori s T. G. Masarykom«. Komunistični režim mu je za štiri leta preprečil vpis na univerzo, nato pa je ob delu in kasneje redno leta 1969 dokončal ekonomski študij v glavnem mestu. Praška pomlad leto prej ga je zvabila v komunistično stranko pod vodstvom reformista Aleksandra Dubčka, iz nje pa ga je izključilo nasprotovanje sovjetskemu posredovanju. Nekaj časa se je prebijal skozi življenje z delom v podjetju Sportpropag in leta 1983 postal član centra za gospodarske napovedi. Kritične študije o češkoslovaškem socialnem razvoju so ga pahnile v novo režimsko nemilost, pristal pa je v kmetijskem kompleksu Agrodat, kjer so ga kritike socialističnega sistema pet let kasneje znova stale službo. A to je bil že čas žametne revolucije, s katero se je povezal in kasneje postal predsednik čeških socialdemokratov. Z njimi se je leta 1998 po predčasnih volitvah prebil na premierski položaj z dogovorom o delitvi oblasti s konservativno demokratsko državljansko stranko (ODS) dolgoletnega tekmeca Vaclava Klausa. Tako imenovani opozicijski sporazum, ki je manjšinski socialdemokratski vladi zagotavljal podporo pri vladanju v zameno za donosne zaposlitve in položaje, ki so jih bili deležni člani ODS v državnih podjetjih in nadzornih svetih, je bil eden kamnov spotike še po poldrugem desetletju, ob zdajšnjih predsedniških volitvah, saj naj bi se tedaj odprla Pandorina skrinjica korupcije, proti kateri je v volilni kampanji tako ostro nastopal. Iz tistega obdobja sta mu kot okostnjaka iz omare padla tudi zdajšnja podpornika Miroslav Šlouf, lobist s številnimi škandali, in Martin Nejedlý, vodja češkega dela ruske naftne družbe Lukoil, ki je bil eden zasebnih donatorjev za njegovo volilno kampanjo.

Med politične upokojence

Zeman je z etablirano politiko znova prišel navzkriž še pred koncem svojega premierskega mandata, ko ga je na vrhu vladajoče stranke zamenjal Vladimir Špidla, oster kritik opozicijskega sporazuma in po volitvah leta 2002 predsednik vlade v težavni koaliciji z manjšimi parlamentarnimi strankami, ki je dokončno klecnila dve leti kasneje. Zeman se je medtem politično upokojil, se skušal 2003 reaktivirati s predsedniško kandidaturo, ki so mu jo spodnesli strankarski kolegi med poslanci, člani pa so ga v nadaljevanju razočarali do te mere, da je leta 2007 socialdemokrate tudi dokončno zapustil. Dneve je preživljal med griči vysočinskega okraja z ljubo mu becherovko, spisal je dve knjigi, prvo o tem, kako se je (z)motil o politiki, drugo pa o zatonu čeških socialdemokratov, ter prenehal dražiti novinarje, nad katerimi se je znal srdito znašati, ko jih je označeval za izmečke, bebce, lažnivce, nesposobneže in prodane duše. Po desetih letih medijski spomin ni zbledel, Zeman je bil tarča ostrih novinarskih kritik o umazani volilni kampanji, polovičnih resnicah, navezavi na stare skorumpirane sodelavce in celo Moskvo, kar pa mu očitno ni škodovalo. Del političnih analitikov je prepričan, da je volilno tehtnico, ki se je na koncu dovolj prepričljivo nagnila na njegovo stran (za skoraj deset odstotnih točk v primerjavi s slabo eno v prvem krogu) obtežila ponovno odprta razprava o Beneševih dekretih, kjer je ves čas komunizma v Avstriji živeči in politično delujoči Schwarzenberg potegnil krajši konec. Verjetnejša pa je ocena, da se mu je uspelo, najprej privržencem, nato pa veliki množici neodločnih volilcev, predstaviti kot človek, ki ni vpet v sedanjo vladno politiko in iz nje izhajajoče gospodarske in socialne probleme, ki pa jih kot bivši državnik jasno razkriva in ponuja formule za njihovo reševanje. Upokojen je to pogosto počel s pomočjo televizijskih kamer, pred katerimi je v copatah in puloverju v svoji dači trosil strupene kritike in dajal nasvete ter ostajal v javnem dialogu, a hkrati daleč od političnih škandalov, ki zdaj že kronično pretresajo Češko.

Prve politične iskre so že tu

Zeman je v nasprotju z dosedanjim predsednikom Klausom zavzel trdno proevropsko stališče, a takšno je tudi Schwarzenbergovo. Prepričan je, da bi morala Češka čim prej prevzeti tudi evro, volilci pa so očitno nagradili njegovo skepso do solidarnostnega reševanja Grčije, saj je življenjska raven na Češkem še vedno opazno nižja. Češki predsednik nima velikih pooblastil v dnevni politiki, je pa v nekaterih primerih sopodpisnik s premierjem, predstavlja državo v tujini ter imenuje predsednika vlade, sodnike in bankirje v narodni banki. A ker Češka že leta nima vlade, ki bi se lahko oprla na kolikor toliko stabilno večino v parlamentu, je že njegov prvi poziv pred uradnim vstopom v predsedniško palačo razburkal politično dogajanje v državi. Zavzel se je za čimprejšnje izredne parlamentarne volitve, saj kabinet premierja Petra Nečasa uživa le še osemodstotno podporo, koalicijska partnerica LIDEM, porojena iz maja lani razpadle stranke javnih zadev, pa sploh ni bila potrjena na svobodnih volitvah. Vladajoči ODS in TOP 09 sta novemu predsedniku že dali vedeti, da sta odgovorni parlamentu in ne njemu in to ni ravno začetek dobrega prijateljstva, ki naj bi v Zemanovem »reprezentančnem duhu« družilo »spodnjih deset milijonov Čehov«.