Nedavno je zaokrožila vest, da bo londonska Kraljeva operna hiša do leta 2020 angažirala nekaj evropskih skladateljev, ki bodo navdih za pisanje partitur iskali v izhodiščih, ki jih bo za to priložnost zakoličil slovenski filozof svetovnega slovesa Slavoj Žižek. Ustvarjanje se bo zavrtelo okoli vprašanj, kaj obseda naša življenja in misli, kako (si) na odru predstavljamo sami sebe in kateri so kolektivni miti sodobnosti. Direktor opere Kasper Holten je ob tem izrazil prepričanje, da »operna hiša svojo identiteto najdeva v novih delih, ki jih postavi na oder«.
In kako je s tovrstnim naročanjem odrskih novitet v Sloveniji? Natančneje: v kolikšni meri se nacionalni javni zavodi poslužujejo tega načina ustvarjanja, ki je v zgodovini odrske umetnosti že spodbudilo nastanek marsikaterega danes klasičnega dela? Koliko novitet nastane po naročilih, ki jih poverijo izbranemu dramatiku, libretistu ali skladatelju? V iskanju odgovorov smo se obrnili na nekatere ustvarjalce in vodstva javnih zavodov s področja uprizoritvenih umetnosti.
»Problem ima dolgo brado«
Med pomembnejše nacionalne javne zavode sodi SNG Opera in balet Ljubljana. V poslanstvu se med drugim zavezuje k spodbujanju nastajanja izvirnih slovenskih glasbenogledaliških del in koreografij, iz hiše pa je slišati, da je zaradi pomanjkanja sredstev za izvajanje dejavnosti, predvsem kar zadeva namenska sredstva pristojnega ministrstva, ta del poslanstva vse težje izpolnjevati.
»Vse do leta 2004 je ministrstvo spodbujalo naročanje novitet in zanje zagotovilo dodatna finančna sredstva. Tak primer je opera Brata, za katero je ministrstvo v celoti sofinanciralo honorarje avtorju glasbe in libreta. Od leta 2004 dalje ministrstvo glasbenemu gledališču SNG Opera in balet Ljubljana sredstev za ta namen ne zagotavlja. To pomeni, da mora glasbeno gledališče naročati slovenske novitete iz lastnih sredstev. Ker je tudi teh iz leto v leto manj, je posledica jasna: tudi naročil slovenskih novitet je iz leta v leto manj,« pojasnjuje Marko Gorjanc, poslovni vodja programa SNG Opera in balet Ljubljana, in dodaja, da letos ne načrtujejo slovenske novitete. Pravzaprav tudi zadnja iz lanskega leta, opera Ljubezen kapital, ni nastala po naročilu, temveč z razpisom, na katerem sta bila izbrana libretist Vinko Möderndorfer in skladatelj Jani Golob.
»Potrebovali bi predvsem razpis za odkup libretov. Potem bi povabili skladatelje, da si izberejo besedilo in zanj napišejo partituro. Razpis bi lahko bil vsako drugo leto,« predlaga Jani Golob, ki je, kot pravi, pri dosedanjih naročilih pogrešal sodelovanje z (umetniškim) vodstvom gledališča. »Vesel bi bil pripomb, ki bi prispevale k boljšemu rezultatu. Ne pa, da le oddam partituro in se delo zaključi.«
Problem z naročanjem opernih novitet ima v Sloveniji dolgo brado, pa je slikovit antropolog in operni poznavalec Vlado Kotnik. »Poznamo različne prakse: od tega, da so skladatelji pogosto tarnali nad tem, da slovenski operni hiši ne naročata novitet ali da premalo skrbita za domačo oziroma tekočo operno ustvarjalnost, do primerov, ko so novitete bile naročene in tudi plačane, a njihovega rezultata občinstvo ni nikoli ugledalo na odru, do primerov, ko so novitete ugledale luč sveta, pa občinstvo ni pokazalo velikega interesa zanje in so bile zato hitro pospravljene z repertoarja nazaj v predal.« Kotniku se zdi, da je bila to usoda vseh nedavnih novitet, od Golobove Medeje in Ajdičevih Bratov do zadnje Ljubezen kapital.
Naročati mačka v žaklju
Med prednostne naloge SNG Drama Ljubljana sodi tudi, da z naročanjem novitet načrtno spodbuja pisanje in predstavljanje novih slovenskih del. Evidence krstnih uprizoritev slovenskih del, nastalih po njihovem naročilu, sicer v gledališču ne vodijo; za letos niso naročili nobene novitete, v prihodnji pa načrtujejo krstno uprizoritev po naročenem dramskem besedilu. Kdo bo avtor besedila in s čim se bo to ubadalo, je še skrivnost.
V SNG Nova Gorica so na repertoar vselej radi vključevali novitete, ki so nastale po naročilu, pojasnjuje dramaturginja Martina Mrhar, v.d. umetniške vodje gledališča. »Natančnejše število je odvisno od kriterija, ali štejemo med naročena dela poleg izvirnih dramskih besedil tudi tista, ki so nastala po motivih drugih literarnih del, dramatizacije oziroma odrske priredbe in besedilne predloge avtorskih projektov. Če upoštevam vse te oblike, je bilo v dveh desetletjih po naročilu napisanih in uprizorjenih več kot deset besedil, vseh krstnih slovenskih predlog pa še enkrat toliko,« navaja Mrharjeva.
V Drami SNG Maribor dramskih tekstov brez povezave z določenim režiserjem naročajo zelo malo, saj, kot pojasnjujejo, ni zagotovila, da bo nekdo, četudi je znan avtor, napisal dobro besedilo. »Če dobimo povprečen ali slab izdelek, smo v veliki zadregi, ali ga sploh uprizoriti ali ne; drugačna je situacija, ko gre za neposredno sodelovanje pisca in režiserja, takrat pri nastajanju novega dela sodelujeta oba, zato v tem primeru vedno pride do uprizoritve in izdelek je običajno dober. Pri operno-baletnem programu je nekoliko drugače, saj glasbena dela niso toliko vezana na režijsko plat uprizoritve, zato je lahko toleranca večja. V obeh primerih je bolje, da avtor sam ponudi neko delo, gledališče pa se odloči, ali ustreza uprizoritvenim kriterijem ali ne,« pojasnjuje Vili Ravnjak, umetniški direktor Drame SNG Maribor.
»Vtis, da ni veliko naročanja dramskih novitet, je po mojem mnenju pravilen,« dodaja tudi Tina Kosi, upravnica in umetniška vodja Slovenskega ljudskega gledališča Celje. »Težava je v tem, da se v primeru, če gledališče naroči neki tekst, samo po sebi razume, da ga bo tudi uprizorilo. Vendar umetniški vodja v tem primeru kupuje mačka v žaklju. Žal pa nimamo na razpolago sredstev, ki bi služila zgolj odkupu teksta, ne pa tudi uprizoritvi.«
»Pišemo ne glede na naročila«
Režiser in dramatik Matjaž Zupančič, sicer eden najpogosteje uprizarjanih domačih avtorjev in večkratni Grumov nagrajenec, pove, da je od uprizoritve njegove drame Vladimir (leta 1999, op. p.) skoraj vse svoje nove igre napisal po naročilu. »A ta naročila sem vedno vzel kot neko odprto zgodbo: razen enkrat se nikoli nisem hotel vnaprej zavezati s pogodbo, da bom tekst končal, in hkrati nikoli nisem od gledališča vnaprej zahteval, da mora biti uprizorjen. Šlo je za odprt in pogosto kreativen dialog z direktorji in dramaturgi, ki so izkazovali interes za moje delo. In takšen ustvarjalni imperativ je hkrati največja zaveza, da delo končaš.«
Dramatik in publicist Boštjan Tadel pa siceršnjo (malo)številnost dramskih novitet, nastalih po naročilu, pojasnjuje z dvema razlogoma. »Prvi je ta, da pisci očitno pišemo ne glede na naročila in je novih iger vsaj količinsko dovolj ali celo preveč. Drugi pa je ta, da slovenskih režiserjev zadnja leta nova dramatika, še zlasti pa slovenska, očitno ne zanima.« Upoštevati velja tudi spoznanje, da novitete niso nekaj brezpogojno zaželenega ali nujno kakovostnega oziroma umetniško relevantnega. Ko govorimo o novitetah, se hkrati zastavlja vprašanje njihove izvirnosti in kvalitete.
»Noviteta zgolj zaradi novitete nobenemu javnemu zavodu ne more predstavljati posebnega poslanstva. Zares kvalitetnih avtorjev, ki imajo kreativno potenco, so sposobni presežkov in hkrati imajo čut za potrebe današnjega okusa, pa na žalost ni veliko,« je ob tem kritičen Vlado Kotnik. Po drugi strani pa je na mestu tudi pomislek, ali majhno število naročil ne govori tudi o tem, da javnim zavodom vsaj v določenem pogledu primanjkuje lastne vizije o izvirni odrski ustvarjalnosti, ki bi jo uresničevale v kreativnem dialogu z avtorji.