Novo mesto. Balonarska nesreča avgusta lani. Predlani trčenje vlakov na Jesenicah in dve avtobusni nesreči s tujimi turisti. Leto prej verižno trčenje na avtocesti pri Višnji Gori. V Sloveniji se vsako leto zgodi vsaj ena večja nesreča, ki prekorači zmogljivosti lokalnega zdravstvenega sistema. Ob takem dogodku je pravilna in hitra organizacija ter usklajeno sodelovanje vseh udeleženih v reševanju, od policistov in gasilcev do kirurgov in anestezistov, izjemnega pomena. »Celotna veriga je toliko močna kot njen najšibkejši člen. Če odpove transport, je ena bolnišnica prezasedena, tista na drugem koncu mesta pa nima dela, zgolj zaradi slabe organizacije,« opisuje specialist kirurg travmatolog Andrej Strahovnik, soorganizator 3. slovenskega tečaja ukrepanja zdravstva v primeru množičnih nesreč, ki od četrtka do danes poteka v vojašnici v Novem mestu.
Gre hkrati za podiplomski tečaj evropskega društva travmatologov in urgentnih kirurgov, ki poteka s podporo ministrstva za zdravje in Slovenske vojske. Bistvo tečaja, na katerem sodeluje okoli 60 zdravnikov, zdravstvenih tehnikov, reševalcev, 20 inštruktorjev in še deset tujih gostov, je vzpostaviti usklajeno ukrepanje vseh členov reševalne verige v primeru množičnih nesreč.
V začetku je organizacija pomembnejša od medicine
V velikem hotelu je prišlo do hudega požara, poškodovanih je več kot 200 ljudi. Nekaj je zelo hudo poškodovanih, mnogi imajo hude opekline, nekaj je mrtvih. Na terenu je veliko število reševalnih, gasilskih, policijskih ekip, sodelujejo helikopterji. Najprej je treba na kraju nesreče pri vsakem pacientu ugotoviti stopnjo nujnosti oskrbe, nato ga zdravstvena ekipa oskrbi, reševalno vozilo odpelje v bolnišnico. Pacienti so razporejeni v štiri bolnišnice. »Vse mora biti natančno definirano, točno določeno, kaj kdo počne. In tega se učimo – da je vsaj v začetku organizacija, logistika morda celo pomembnejša kot medicina sama,« pravi Strahovnik, ki ima za sabo tudi triletne izkušnje iz vojaške bolnišnice v Afganistanu.
Čeprav gre za izmišljen scenarij, poškodbe pacientov izvirajo iz resničnega dogodka. Gre za žrtve terorističnega napada leta 2004 v Madridu. V sodelovanju s kirurgi iz madridskih bolnišnic so organizatorji dobili bolniške kartone vseh poškodovanih. »Točno vemo, kako so bili oskrbljeni v Madridu, kdaj so nekateri umrli, kdaj in kako so druge rešili. In točno te konkretne primere imamo zdaj tu, med slovenskimi zdravniki,« pravi Boris Hrečkovski, kirurg iz Slavonskega Broda. Gre torej za simulacijo, ki temelji na objektivnih parametrih. »Po končani vaji bomo naredili evalvacijo in videli, kje so nastale napake, da se potem ne bi več ponavljale. Naslednji dan, na novi vaji, se mora videti napredek ekip, pokazalo se bo, čemu bi se z boljšo organizacijo in metodo dela lahko izognili.«
Problem je še vedno slaba komunikacija
Dosedanje izkušnje s tečajev po vseh evropskih državah kažejo predvsem na slabo komunikacijo med členi reševalne verige. »Dejansko ne znamo prenašati sporočil, ne znamo sprejemati odločitev, te pa je treba sprejemati hitro. In če pride do napačne odločitve v tej verigi, potem kaskadno nastaja še večji efekt in nastane katastrofa na drugem koncu verige,« dodaja Hrečkovski.
Ena tipičnih napak je ta, da se vse poškodovane odpelje v eno, to je najbližjo bolnišnico. »Ves kaos s terena se tako zgolj prenese v to bolnišnico. Nihče pa ne pomisli, koliko je v njej na voljo operacijskih ekip, prostih operacijskih dvoran, respiratorjev,« pravi Strahovnik. V lanski balonarski nesreči na Barju se je izobraževanje ekip za posredovanje v množičnih nesrečah že obneslo, dodaja glavni organizator tečaja Simon Herman s kliničnega oddelka za travmatologijo v ljubljanskem kliničnem centru, saj je bilo delo koordinirano tako, da so hudo poškodovane prepeljali v več različnih bolnišnic.
Sistem reševanja v primeru množičnih nesreč je pri nas urejen z zakonom, ministrstvo pa bo po Hermanovih besedah v kratkem izdalo posodobljene smernice, po katerih se bodo morali tudi načrti reševanja po bolnišnicah prenoviti in uniformirati. Obeta se tudi ustanovitev strokovnega združenja, kjer bodo združeni zdravniki in vsi preostali zdravstveni delavci.
Kot dodaja Radko Komadina, specialist splošne kirurgije in travmatologije v celjski bolnišnici, sicer pa začetnik izobraževanja na tem področju v Sloveniji, skušajo v medicini v izrednih razmerah z enostavnimi rešitvami doseči, da bi se izvajalci na primarnem in sekundarnem nivoju tudi na čezmejnem sodelovanju razumeli in da bi se transportni in reakcijski čas čimbolj skrajšal.
