NEKATERI SO ŠE ZMERAJ V ILEGALI

Za partijo si je treba čas vzet

Toda iz uradnih življenjepisov naših aktualnih politikov ne le tistih, ki so člani SDS lahko ugotovimo le, da je večina (tudi tisti, ki se približujejo upokojitvi) postala opravilno sposobna šele v času slovenske pomladi oziroma osamosvojitve. Podatkov o njihovem morebitnem članstvu v ZKS v njih ni. Tako lahko na primer na spletni strani predsednika republike Boruta Pahorja preberemo, da je svojo »poklicno pot začel leta 1990 kot delegat tedanje Skupščine Republike Slovenije, ko je tudi predsedoval odboru za mladinska vprašanja ter odboru za mednarodne zadeve«. O tem, da je poklicno pot začel kot pripravnik v centralnem komiteju ZKS (ki ga je takrat vodil Milan Kučan), nato pa postal njegov strokovni sodelavec, ni v njegovem življenjepisu niti besedice. Kot tudi ne o tem, da je imel konec osemdesetih let v slovenski partiji kar nekaj pomembnih funkcij: vodil je podmladek ZKS Demokratični forum, postal s 26. leti najmlajši član CK ZKS, nato pa član njegovega predsedstva. Kot delegat je sodeloval na zgodovinskem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije januarja 1990, ki ga je slovenska delegacija predčasno zapustila.

Pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 se je ZKS preoblikovala v stranko: Zvezo komunistov Slovenije - Stranko demokratične prenove (ZKS-SDP), iz katere se je razvila današnja socialna demokracija. Zato ne preseneča, da je prav med poslanci te stranke največji delež bivših partijcev. Na seznamu nekdanjih komunistov tako najdemo vodjo njihove poslanske skupine Janka Vebra, Majdo Potrata, Sama Bevka, Mirka Brulca, Srečka Meha in Ljubico Jelušič. Tudi na samem čelu stranke je »stari« komunist Igor Lukšič je namreč v ZKS vstopil že leta 1978, torej s sedemnajstimi leti, ob zadnjih vzdihljajih partije pa je bil na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo zadolžen za komuniste v drugem letniku fakultete.

V vrhu drugih parlamentarnih strank nekdanjih komunistov razen zamrznjenega Zorana Jankovića in seveda Janeza Janše ne najdemo. Jankovića so v zvezo komunistov pritegnili v času služenja vojaškega roka leta 1979, v njej pa je ostal osem let. A očitno delovanja partije ni najbolje razumel. Ni namreč dojel, da za partijske sestanke ni škoda nobenega časa. Ker jih je v Emoni med delovnim časom prepovedal, je bil zatožen nadrejenim »tovarišem«, nato je iz partije izstopil.

Tudi med poslanci Pozitivne Slovenije nekdanjih komunistov ne manjka, kar je še ena potrditev Janševe teze, da se komunistična zarota širi z levice. Vodja poslanske skupine Jani Möderndorfer je bil član ZKS dve leti, dokler se ni leta 1989 raje odločil, da bo vstopil stranko, ki se je preoblikovala iz ZSMS. Lejla Hercegovac se je za izstop odločila že po slabem letu članstva leta 1985, saj ji v tej organizaciji »ni bilo všeč«. Člani partije so bili tudi Saša Kos, Stanko Stepišnik in Alojz Potočnik. Razlog za izstop Janje Klasinc leta 1986 je bila Šuvarjeva bela knjiga, na katero se slovenska partija po njenem prepričanju ni primerno odzvala. Tudi Dragan Bosnić na odhod ni čakal do zadnjega partijskega diha izstopil je leta 1987, Mitja Meršol leto dni kasneje, Jožef Kavtičnik pa »v času demokratičnih sprememb«. Branko Ficko in Matjaž Zanoškar sta v ZKS vztrajala vse do njene preobrazbe v stranko, Jerko Čehovin pa je iz ZKS prešel v preobraženo socialno demokracijo.

Od Tita do papeža

Če bi sodili po pripovedovanju več naših sogovornikov, ki v ZKS niso vstopili, so bili prav oni s strani partije najbolj iskan in vabljen kader, njihovo pokončno in neomajno držo pa bi lahko prepoznali kot glavni razlog, da je morala partija sestopiti z oblasti. Prvak DeSUS Karl Erjavec pa ne skriva: v zvezo komunistov ni bil nikoli povabljen. To pa si razlaga z dejstvom, da je bil otrok zdomcev.

Ta Erjavčev »manko« uspešno nadomeščajo drugi pomembni predstavniki danes še vedno vladne stranke. Tako je bil član zveze komunistov vodja njihovih poslancev Franc Jurša. Kot pravi, kar dvajset let. In bi morda bil še dlje, če mu ne bi prav njegova domača partijska organizacija ob kandidiranju za eno od funkcij leta 1988 edina odrekla podpore. Članica ZKS je bila tudi Jurševa strankarska kolegica Marjana Kotnik Poropat, v katere življenjepisu na spletni strani državnega zbora lahko preberemo, da je imela v osemdesetih letih kar nekaj pomembnih političnih funkcij med drugim je bila delegatka zbora združenega dela v republiški skupščini.

Še pomembnejši funkcionar v prejšnjem režimu je bil generalni sekretar DeSUS in sedaj že bivši državni sekretar v sedanjem Janševem kabinetu Ljubo Jasnič. V železnih sedemdesetih letih je bil predsednik slovenske zveze socialistične mladine. Nekateri naši sogovorniki se spominjajo, kako je partija uživala njegovo polno zaupanje in občudovanje na enem od kongresov ZSMS proti koncu sedemdesetih let naj bi celo ugotavljal, da je samoupravni socializem pod partijskim vodstvom dosegel vrhunec in ni jasno, kam se sploh še lahko razvija. Od leta 1978 do 1986 je bil Jasnič izvršni sekretar za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito v centralnem komiteju ZKS. Po navedbi naših virov je bil njegov politični boter sam takratni šef partijskega centralnega komiteja France Popit. A se Jasnič s tem ne strinja in poudarja, da političnih botrov nima. »Če bi jih imel, verjetno ne bi bil v devetdesetih na zavodu za zaposlovanje.«

Član partije je bil tudi drugi državni sekretar iz vrst DeSUS v premierjevem kabinetu Janez Ujčič. V tistih mračnih časih socializma je bil dopisnik RTV Ljubljana iz Maribora in zelo agilen partijec, kar lahko dokaže tudi s tem, da se je rokoval s tovarišem Titom. Ima pa prefinjen politični občutek, saj se je, ko so se časi spremenili, rokoval tudi s papežem. Iz ZKS je Ujčič po lastnih navedbah izstopil okoli leta 1985, zakaj se je tako odločil, pa se ob našem klicu ni spomnil.

»Morda sem vstopil ...«

Še bolj šepa spomin poslancu Državljanske liste (v mandatu prve Janševe vlade pa SDS) Bojanu Starmanu. Spominja se sicer, da je okoli leta 1986 vstopal v partijo, ni pa povsem prepričan, da je vanjo tudi res vstopil. Dopušča, da je bil »mogoče nekaj mesecev njen član«.

Vodja poslanske skupine DL Rihard Braniselj pa svojega vstopa v ZKS leta 1983 ni pozabil. Kot pravi, je bilo povabilo v partijo v tistem času na kadetski šoli za miličnike v Tacnu čast. Pet let kasneje pa je na notranjem ministrstvu prevladovalo prepričanje, da je to arhaična organizacija, zato so jo množično zapuščali. Med njimi tudi policist Braniselj.

Odhajajoči minister za pravosodje iz vrst DL Senko Pličanič ni bil le član partije, temveč je bil v CK ZKS tudi zaposlen. In sicer od novembra 1987 do konca maja 1990. Kot se spominja, je pripravništvo na CK ZKS začel na isti dan kot sedanji predsednik države Borut Pahor. In ju na tiste čase veže tudi kar nekaj zabavnih prigod.

»Nihče od naših ministrov in poslancev ni bil nikoli član Zveze komunistov,« se je glasil odločen odgovor Nove Slovenije. Tudi med ministri in poslanci SLS bivših komunistov ne bi bilo, če ne bi k njim iz SDS pred leti prestopil Franc Pukšič. Ta je, kot nam je pred leti razložil v enem od intervjujev, v partijo vstopil leta 1983. Razlog za to pa niso bila kakšna vroča čustva do te organizacije, temveč (uspešen) poskus, da bi se znebil predznaka protidržavnega elementa, ki ga je dobil, ker sta z ženo ob gradnji hiše splanirala zemljo okoli spomenika NOB na njuni parceli. A se Pukšič ni dal. Svoj vstop v partijo je »uravnotežil« z brezplačno ureditvijo električne napeljave v destrniški cerkvi.

V partijo le najboljši, ostali naj se dokažejo na terenu

Kljub odgovoru SDS, naj partijsko preteklost njihovih članov iščemo med spletnimi podatki o njihovi veliki osamosvojitveni vlogi in zvestobi eni sami stranki, so nam nekateri ministri in poslanci SDS na naše vprašanje vendarle odgovorili. Večinoma sicer tisti, ki v zvezi komunistov niso bili, a tudi nekateri, ki svoje partijske preteklosti niso zanikali. Med njimi poslanec Andrej Šircelj, ki je v partijo vstopil poleti 1985 in nato, »ker ni delala v dobro in korist Slovenije«, konec leta 1987 iz nje izstopil.

Tega, da je bil član zveze komunistov in mentor marksističnega krožka na nekdanji kadetski šoli v Tacnu, notranji minister Vinko Gorenak ne skriva. Nekateri učenci se ga spominjajo kot zagrizenega partijca, ki je bil zelo aktiven pri pridobivanju partijskega podmladka. Sam se v tistem obdobju vidi drugače. Kot nam je dejal pred kratkim, je zastopal stališče, naj bodo v partijo sprejeti le odlični in prav dobri učenci, ostalim pa je treba dati priložnost na terenu. Gorenak je iz partije izstopil šele leta 1989 in priznava, da na Roški v znak podpore Janezu Janši nikoli ni stal.

Partijsko preteklost ima tudi Gorenakova desna roka in nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar. Iz njenega odgovora lahko razberemo, da je bila članica ZKS od sredine sedemdesetih let do leta 1988. Nekdanji predsedniški kandidat SDS in NSi Milan Zver je v partijo vstopil že v srednji šoli, izstopil pa konec leta 1989. Skupaj s svojim mentorjem pri doktorski disertaciji, profesorjem Jankom Prunkom. Dodaja, da v partiji ni bil nikoli aktiven oziroma da mu je bilo sredi osemdesetih let bliže mirovniško gibanje. Je pa bil, kot opozarja evropski poslanec iz vrst SDS, nekaj let v partiji tudi Jože Pučnik (ki so ga kasneje iz komunističnih vrst izključili).

Idejnemu očetu festivala domoljubne pesmi in nekdanjemu glavnemu tajniku SDS Tonetu Krkoviču je bilo članstvo v partiji v osemdesetih letih pogoj, da je lahko služil kot operativni oficir v brigadi Edvarda Kardelja Krištofa, ki je bila Mačkova zaščitna brigada. Iz partije ni nikoli izstopil, temveč mu je članstvo avtomatično prenehalo, ni pa imel v tej nekdanji družbenopolitični organizaciji nikoli nobene funkcije. Ob tem pa Krkovič ne pozabi spomniti, da se je že leta 1990 opredelil za samostojnost in demokratizacijo.

Skrivači

Ker nam nekateri poslanci SDS (med njimi vodja poslanske skupine Jože Tanko, nekdanji notranji minister Dragutin Mate, podpredsednica stranke Sonja Ramšak, podpredsednica državnega zbora Romana Tomc...) ter minister Zvonko Černač na naše vprašanje o članstvu v partiji niso odgovorili, se je naša raziskovalna ekipa odpravila na teren. In tam izkopala nekatere članske izkaznice. Tako je bila po naših zanesljivih informacijah precej zagreta komunistka – pomembnejših funkcij znotraj partije naj sicer ne bi imela – Sonja Ramšak. Iz njenega življenjepisa na spletni strani državnega zbora lahko razberemo, da je bila v osemdesetih letih zaposlena na celjski občini, in sicer na sekretariatu za obrambo. Našim postojnskim sogovornikom pa si je uspelo v spomin priklicati tudi člansko partijsko izkaznico drugega podpredsednika SDS in ministra za infrastrukturo Zvonka Černača. V življenjepisu na spletnih straneh ministrstva lahko sicer o njegovi poklicni poti pred prvimi demokratičnimi volitvami preberemo le dva stavka: kot pripravnik se je zaposlil na Zvezi sindikatov v Ljubljani. Po opravljenem pripravništvu je delal na področju delovnopravne zakonodaje.

Splošno znana pa je komunistična preteklost predsednika SDS. Janez Janša je v partijo vstopil zelo mlad, s komaj sedemnajstimi leti. »Želim delovati v ZK in doprinesti svoj delež pri izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marxistični ideologiji,« je zapisal kot razlog za včlanitev. In se več let tudi pridno izobraževal, hodil po poteh Avnoja in širil svetlo izročilo NOB. Z radikalno levičarsko kritiko sistema splošne ljudske obrambe pa si je prislužil izključitev iz zveze komunistov, ki je niti njegova pritožba ni odpravila. Po tolmačenju nekaterih se je zameril samemu vrhu partije. Po navedbah drugih so ga odnesli v njegovi osnovni organizaciji prevladujoči oficirji, ki jim marksistična utemeljitev koncepta oboroženega ljudstva ni bila ravno po godu. Kakorkoli že, leto 1983 je bilo tisto usodno leto, ko se je – kot lahko preberemo v pismu SDS tujim prijateljem začel poskus Janševe onesposobitve s strani komunistov in njihovih naslednikov.

In se nadaljuje še danes. V vmesnih tridesetih letih pa so se komunisti kot vidimo tudi iz našega raziskovalnega projekta infiltrirali v vse pore našega političnega sistema: v predsedniško palačo, v vlado, v parlament, v SD, v PS, v DeSUS, v DL. In v SDS. V vladi je bivših članov ZKS skoraj toliko, kot bo Janši ostalo ministrov, ko bodo stranke male koalicije (DL, SLS, DeSUS) zapustile vladne vrste. V parlamentu bi iz njih lahko sestavili močno stranko. Takšno za 50+ na grozečih predčasnih volitvah. Komunistična zarota, na katero je SDS opozorila v pismu tujim prijateljem, se torej uresničuje.