DOPOLDNE DELAVCI, POPOLDNE LASTNIKI

Preveč kapitalistični,preveč socialistični

»Po koncu druge svetovne vojne je župan Niko Žumer, ki je sam imel nekaj strojev, predlagal oblastem, da bi ustanovili zadrugo po zgledu Janeza Evangelista Kreka,« pripoveduje Štefan Bertoncelj, ki je še kot študent in štipendist podjetja v Domelu začel delati leta 1973. »Slovenska oblast se tedaj s predlogom ni strinjala, a so ga potrdili na zvezni ravni. Tako je bila na dan OF 27. aprila 1946 ustanovljena zadruga. In v Železnikih se je spet začelo delo. Delali so sponke, štedilnike... Vsak dan so po dve uri delali brez plačila, kar je predstavljalo zadružni vložek. Sodelovali so z vajeniško šolo in v petdesetih letih je bilo v zadrugi zaposlenih že okoli 300 ljudi. Po razstavi izdelkov v Ljubljani so bili uvrščeni v drugo petletko, in to je pomenilo, da so lahko po normalnih cenah prišli tudi do surovin, ki so jih prej morali kupovati dražje.«

Stane Zgaga je že šest let v pokoju. Svojo delovno dobo je v celoti pustil v Domelu. Spominja se, kako Domelova zgodba lastništva nikoli ni bila povšeči oblastem. Trikratni predsednik nadzornega sveta je tudi v sedanjem mandatu nadzornik Domela.

»Pogled na lastništvo je vselej deformiran z obstoječim političnim sistemom. Po drugi svetovni vojni je ustanovljena zadruga kovinarjev temeljila na tem, da so bili zadružniki, ki so v zadrugi delali, tudi lastniki proizvodnih sredstev. Zaradi tega so imeli strašne težave. Delavci so bili lastniki proizvajalnih sredstev! Takrat, takoj po vojni, se je to zdelo preveč kapitalistično. A nato, ko smo v devetdesetih letih začeli pisati našo zgodbo solastništva podjetja, so nas vsi obsojali, da želimo vpeljati relikt preživelega socialističnega sistema. V modernih časih tržnega gospodarstva naj to ne bi bilo primerno. A obakrat je bila naša edina želja preživetje. Nobenega drugega ozadja ni bilo. Želeli smo si le zagotoviti, da lahko sami vplivamo na svoje življenje.«

Prav to izpostavljata tudi nekdanja delavca v Domelu, zakonca Thaler. Živita nedaleč stran od tovarne in spominjata se, kako sta slišala prvo sireno, ki se je pet minut pred šesto zjutraj prvič oglasila. Če sta hitro zaklenila vrata in urno stopila, sta bila ob šestih, ko je tovarna začela delati, na svojih delovnih mestih. Danes v Domelu delata njuna hčerka in sin.

»Če bi Domel propadel, bi bila to velika katastrofa. To vemo vsi in tega se zavedajo tudi mlajši,« razlaga Matilda Thaler. Njen mož se je ravno začel učiti za ključavničarja, ko so po vojni ustanovili zadrugo. Nato je štirideset let ostal Domelovec. »Toliko se je spremenilo. Sedaj imajo sijajno jedilnico, pa v tovarni je vse avtomatizirano. Ko sem jaz delal v konstrukciji, smo vse načrte izdelkov risali na roke. Napredek je nepredstavljiv,« zadovoljno strese z glavo Franc Thaler, ki je še vedno solastnik podjetja, v katerem je delal.

Roboti ne morejo skleniti rok

Štefan Bertoncelj je bil sam priča temu razvoju proizvodnje. Ko je v Domelu delal še kot srednješolski vajenec, ni mogel razširiti rok, tako na tesno so sedeli ob traku. »Danes na najnovejših linijah zaposleni le nadzorujejo delo robotov in strojev. Bistvo proizvodnje se preliva v znanje delavcev, ki ga dajejo v material in v tehnologije, ki vodijo in upravljajo te linije. Za to je potrebno veliko znanja. Pred desetletji sem lahko prišel s ceste in nekaj delal. Danes to ni mogoče.«

Ker sami oblikujejo proizvodne linije, lahko nadzorujejo izdelek in ga lažje prilagajajo kupcu. Njihovi elektromotorji večinsko zavzemajo evropski trg, vse večji delež pa nadzorujejo tudi na globalnem tržišču.

»Za prihodnost podjetja je danes ključen intelektualni kapital,« pripoveduje Štefan Bertoncelj. »Ta je v ljudeh. V motivaciji, pripadnosti, v skupnosti. In enako velja tudi za Slovenijo če bi stopili skupaj, ne bi imeli težav. Intelektualni kapital se ne kaže v računovodskih knjigah, ne da se ga zaznati in zabeležiti. Zelo hitro pa se ga lahko izgubi z neracionalnim vodenjem in nerazumevanjem. Posebno moč ima v skupinah, ko se poveže več posameznikov in njihovih znanj. En človek danes v tem pogledu ne pomeni nič. Skupine strokovnjakov, ki iščejo rešitev, ki se povežejo, da skupaj oblikujejo lastno tehnologijo, so pomembna jedra zgradbe vsakega podjetja. Skozi osebno rast zaposlenih, poudarjanje osebne odgovornosti, skozi kulturo podjetja, ki mora upoštevati človeško bogastvo od znanja, izkušenj do vrednot – to pripelje do rezultatov.«

V Domelu sodelujejo z lokalno šolo, kjer učencem predstavljajo poklice v tovarni, vsako leto pa podelijo tudi 50 do 60 štipendij za dijake, študente in doktorante. Od letnih prihodkov namenijo 8 odstotkov za investicije, 3 odstotki pa gredo v razvoj. Imajo lastne laboratorije in močno razvojno tehnologijo ter dobro tradicijo sodelovanja z zunanjimi strokovnimi institucijami.

Profesor dr. Miha Boltežar vodi laboratorij za dinamiko strojev in konstrukcij, ki je le eden od laboratorijev Strojne fakultete Univerze v Ljubljani, s katero v Domelu sodelujejo že več kot poldrugo desetletje. Na mizo položi dr. Boltežar impresiven kup poročil in izvlečkov raziskav. To je le del papirnatih posledic njihovega sodelovanja, ki je pred kratkim rezultiralo tudi v novem patentu, ki ga je pridobil Domel.

»Naše sodelovanje stremi k obvladovanju vibracij in strukturnih nihanj v motorjih, pri čemer je želja zagotoviti čim tišje izdelke s čim daljšo življenjsko dobo,« pripoveduje dr. Boltežar. »Zelo zgodaj so se v Domelu zavedli pomena sodobnega inženirstva. Imajo celo generacijo produktov, in če potrebujejo pomoč pri načrtovanju nadgradnje določenega modela motorja, se obrnejo na nas. V Selški dolini so zelo pomemben zaposlovalec, mi pa od tam dobimo precej študentov.«

Izdelke Domela v svojem laboratoriju preizkušajo in vgrajujejo v naprave tudi na odseku za sisteme in vodenje Instituta Jožef Stefan. Dr. Vladimir Jovan pokaže napravo, v katero so vstavljene gorivne celice, ki s pomočjo kemične reakcije med vodikom in kisikom proizvajajo elektriko.

»Domel izdeluje pihalnik, ki zagotavlja, da pride ravno prav kisika v napravo. To uspešno prodajajo po svetu. V prihodnosti bomo še marsikaj skupaj razvijali, kajti trenutno je ta tehnologija še precej draga. A obstajajo avtomobili, ki vozijo na gorivne celice. Na ta način se lahko ogrevajo in generirajo lastno elektriko za oskrbo stanovanja. Vodik lahko dobimo iz zemeljskega plina in Domel je izdelal reformer za ameriškega kupca, da iz zemeljskega plina dobimo vodik, prav tako znajo izdelati motor, ki poskrbi, da pride v gorivne celice ravno prava količina vodika. Skupaj sodelujemo pri več evropskih projektih. Gorivna celica ne onesnažuje, dobimo elektriko in vodo ter ogljikov dioksid, ki ni agresiven. Kajti reformer mora biti narejen tako, da ne izhaja ogljikov monoksid.«

V sodelovanju z zaposlenimi na Institutu Jožef Stefan so v Domelu oblikovali tudi avtomatiziran sistem za kontrolo izdelkov. »Cilje projekta smo na koncu presegli in nadgradili,« razlaga dr. Jovan. »Sistem meri hrup, vibracije, napetost, tok in iskrenje na kumutatorju. Prepozna odstopanja in ugotovi, kje v proizvodnji je izvor napake. Vsak motor pa dobi tudi računalniško nalepko. To pomeni takojšnjo kontrolo in izboljšavo proizvodnje.« Napak v končnih izdelkih, ki gredo na svetovni trg, preprosto ne sme biti.

Možje v črnem proti delavkam in delavcem

Tako je na videz malo, skrito podjetje v ozki dolini dolgoletni partner svetovnih vodilnih podjetij, ki izdelujejo sesalnike, orodja, prezračevalne sisteme... Rešitve in inovacijske tehnologije, ki jih ponuja Domel, silijo konkurente Domelovih poslovnih partnerjev, da tudi oni iščejo možnosti sodelovanja s podjetjem iz Železnikov.

Benjamin Sever, ki je v Domelu delal 38 let in pol, je prepričan, da če leta 1997 delavci in širše vodstvo ne bi stopili skupaj in zadržali večinskega deleža podjetja v svojih rokah, zgodba o Domelu ne bi bila tako lepa.

»Ameteku smo bili tedaj eden glavnih konkurentov. Hoteli so nas kupiti. Mi, ki smo bili vzgojeni v socializmu, kapitalizma v prvih letih nismo najbolje razumeli. Večina nas, ko smo dobili certifikate, niti ni dobro vedela, kaj z njimi početi. Nekateri so jih podcenjevali, drugi precenjevali, nekateri pa so razumeli. Zaposlenim v Domelu so omogočili, da smo obstali.«

A to šele po neprijetnem boju, ko so imeli delavci proti sebi tako ožji vrh vodstva podjetja, državne pooblaščene investicijske družbe (PID) in multinacionalno korporacijo. Stane Zgaga pravi, da je v nekem trenutku telefon zvonil tudi sredi noči in neznani glasovi so ga spraševali, če ve, kaj dela in proti kakšnim silam so se delavci Domela postavili. Zato je na telefon montiral stikalo in ga vsak večer izklopil. O prevzemu Domela se je med obiskom Amerike pogovarjal tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek. V Železnikih so na eni strani mize sedeli predstavniki ameriške multinacionalke Ametek v črnih oblekah in z usnjenimi kovčki. Vsi profesionalci, pravniki in kapitalisti. Poleg njih so sedeli predstavniki slovenskih pidov z lastniškim deležem v Domelu s svojimi pravniki. Na drugi strani so sedeli delavci. Brez velikih izkušenj ali bleščečih teorij kapitalizma. A z jasnim razumevanjem, da njihovo podjetje z okoli tisoč delovnimi mesti pomeni preživetje doline za sedanjo in bodoče generacije.

»Lastništvo pomeni, da je podjetje naše in da je to tudi srebrnina za naše zanamce. Podjetje mora ostati tukaj. Za nas je pomembno, da so ljudem v okolici zagotovljena kvalitetna delovna mesta,« pripoveduje dr. Jožica Rejec.

Potem ko so leta 1997 pridobili več kot 50-odstotno lastništvo s certifikati in realnimi vložki, so leta 2007 tedanji in nekdanji delavci dokončno v celoti odkupili podjetje. Zaradi zakonodajnih zahtev in lažjega upravljanja so oblikovali Domel Holding, ki je edini lastnik skupine Domel. Zaradi proizvodnih zahtev partnerjev je skupina leta 2007 odprla proizvodno podjetje tudi na Kitajskem. Danes imajo sedanji delavci Domela v lasti 56 odstotkov podjetja, lastniki preostalega kapitala so nekdanji delavci in upokojenci, nekaj delnic pa je v skladu lastnih delnic. Ne glede na količino delnic, ki jih ima posameznik, so glasovalne pravice posameznika na skupščini družbe omejene na dva odstotka. »Imamo veliko varovalk, ki nas ščitijo pred prevzemom,« razlaga Štefan Bertoncelj. »Ena od varovalk je Domel Holding.«

Nenavaden položaj, v katerem se znajdejo delavci, ki so se odločili biti tudi lastniki podjetja, omeni tudi Aleksander Volf, predsednik sveta delavcev v Domelu. Je eden od dveh predstavnikov delavcev v nadzornem svetu. »Dopoldne si delavec, popoldne lastnik. Uganka je trikotnik delavci-vodstvo-lastniki. Sam pravim, da moraš biti najprej delavec. Dobro delo bo zadovoljilo želje in interese lastnikov in v tem primeru si to tudi ti sam.«

Opisuje številne možnosti, ki jih imajo delavci v okviru športnih aktivnosti, rekreacijskih in terapevtskih vadb, ter možnost uporabe počitniških kapacitet. Nekdanji vodja skladišča pravi, da svet delavcev v zadnjem času spreminja svoje delovanje, da bi nastopal bolj proaktivno. Njihove naloge zajemajo skrb za zdravje in varnost na delovnem mestu, pravno pomoč, ozaveščanje in ukrepanje ob mobingu... Po tovarni so namestili nabiralnike, v katere lahko delavci oddajo vprašanja in predloge. »A ko pride do bolj proaktivnega delovanja, vezanega na vsebinsko delovanje sveta delavcev, ki naj bi sodeloval pri upravljanju, naletimo na blokade. Četudi bi lastniška struktura dala misliti, da smo morda vsi skupaj en deležnik. Dvakrat smo že predlagali udeležbo delavcev pri dobičku, enkrat sami, drugič skupaj s sindikatom, a obakrat smo bili neuspešni. Resda so nekateri delavci udeleženi pri delitvi dobička prek delnic, ki jih imajo, in dividend, ki jih prejemajo, a to ne velja za tiste delavce, ki niso solastniki (ker se za solastništvo niso odločili, op. av.). Prav tako bi si želeli nov dogovor o sodelovanju med upravo in svetom delavcev, saj bi bilo sedanjega iz leta 1998 treba obogatiti in nadgraditi. Tu je še precej prostora, da nadgradimo sodelovanje in vključenost delavcev v soupravljanje. Kajti šport in počitniške zmogljivosti niso delavsko soupravljanje. Gre prej za kupovanje socialnega miru. Mi pa si želimo vsebinskega sodelovanja na področjih, ki so dejansko vezana na upravljanje podjetja in ki bi šla v korist zaposlenih,« pripoveduje Aleksander Volf.

V Domelu pravijo, da je njih kriza doletela s poplavami. Ko je prišla svetovna finančna kriza, so bili že v formi, vedeli so, kako se soočati s težavami in kljubovati krizi.

»Če želimo ohranjati delovna mesta, potrebujemo petodstotno rast produktivnosti vsako leto,« razlaga Štefan Bertoncelj. »Naš osnovni proizvod je motor, srce nekega aparata, stroja. Od leta 2009 do 2011 nam je uspelo prenoviti skoraj polovico celotne proizvodnje. Novi proizvodi, razvoj in trženje, produkti, ki so okolju prijaznejši in manj porabijo, so tehnološko bolj zahtevni, prinašajo več dodane vrednosti in nosijo v sebi več znanja. Zato smo svetovno konkurenčni. Potrebuješ vrhunske rešitve, ki jih lahko prodaš.«

V Domelu pravijo, da so družbeno odgovorno podjetje. S tem razumejo to, da imajo kvalitetna delovna mesta in da delajo na dolgi rok, ves čas zavedajoč se odgovornosti do okolja, v katerem delujejo.

»Če bi imeli v Sloveniji dovolj kvalitetnih delovnih mest, ne bi imeli ne politične ne ekonomske družbene krize. Mi smo tu v Selški dolini doma. Želimo, da bi lahko rešitve, kot smo jih mi dobili od naših prednikov, ponudili tudi naprej prihodnjim generacijam,« sklene direktor Domela Holding, tudi sam Železnikar.

Morda je to vse, kar je treba vedeti. V Sloveniji nas je doma okoli dva milijona.