Nemoč formalne demokracije in Univerza na Primorskem

Vrh demokratične piramide kot prazna točka

Prva razlika med demokracijo in avtokracijo je, da prva začenja spodaj, druga pa na vrhu organizacijske piramide. Če se v avtokraciji o vsem odloči na vrhu, se v demokraciji na vrhu ne odloči o ničemer (vsebinskem). Kljub načelu delitve oblasti in spoštovanja heterogenosti interesov v demokraciji vrh vseeno mora obstajati. V Sloveniji to točko predstavlja funkcija predsednika republike, v kateri se reprezentira celota. Ravno zato, da lahko reprezentira celoto, mora biti ta funkcija (politično) povsem prazna. Je tista pika na »i«, brez katere celota ne postane celota. Predsednik podpiše zakon, brez česar ta ne velja, vendar ne odloča o njegovi vsebini; predlaga sodnike vrhovnega sodišča, vendar jih ne voli, in podobno. Njegova funkcija je del sistema zavor in ravnovesij, in ta sistem je ustrojen tako, da lahko blokira sleherni del demokratičnega organizma. Kljub temu da gre za »prazno« funkcijo, ima dejansko ogromno moč.

Podobno vlogo ima rektor univerze: vse niti vodijo do njega, saj je le tako lahko simbolno obličje univerze, točka sinteze vseh njenih delov. Pripada mu širok nabor zavor in ravnovesij, saj lahko le tako povezuje vse dele v celoto. Sedanji rektor je te mehanizme žal razumel kot prvo izbiro pri rednem vodenju univerze, tj. za upravljanje podrejenih institucij in oseb. Namesto da bi funkcijo rektorja razumel kot vsebinsko izpraznjeno mesto, ki je omejena zgolj na usklajevanje napetosti med deli celote, se je podal na pot, ki spominja na upravljanje podjetja. Ni naključno, da je bil glavni označevalec retorike vodenja univerze finančna »izguba« neke članice. Svojih pooblastil ni jemal kot ukrep ultima ratio (kot izhod v sili, ko vsi drugi redni instrumenti odpovedo), pač pa kot pravico suverena. Tu nastopi problem odnosa pravne strukture neke institucije in tistega, kar smo na začetku imenovali Gesinnung. Pokazalo se je, da formalni predpisi ne nudijo prav nobene orientacije tistemu, ki se nahaja na vrhu demokratične strukture, saj dajejo – kot lažnivo zrcalce – prav na vsako vprašaje pritrdilni odgovor.

Vzemimo predsednika republike. Ali lahko predsednik ne razglasi zakona, če tako hoče? Lahko. Ali lahko ne potrdi veleposlanika, ki se mu je osebno zameril? Lahko. Še več, predsednik Slovenije lahko (kadar se državni zbor ne more sestati) razglasi tudi izredno stanje in odloči o uporabi obrambnih sil. Pač lahko. Vse te možnosti predsednik mora(!) imeti, saj brez njih država ne bi obstajala kot suveren subjekt. Toda ti instrumenti imajo, metaforično rečeno, funkcijo rdečega gumba, ki ga imamo ne zato, da bi ga uporabljali, pač pa zato, da ga nikoli ne bi uporabili. Funkcija tega gumba je paradoksna: prav zato, ker obstaja, se verjetnost, da bi ga bilo treba uporabiti, bistveno zmanjša. To je naloga zavor in ravnovesij: ne, da se jih redno uporablja, pač pa, da jih (po možnosti) nikoli ni treba uporabiti.

Ko je novi rektor nastopil svojo funkcijo, je v naslednjem trenutku začel pritiskati na rdeči gumb. Ni potrdil vodstva članice univerze, ker se ni strinjal z izborom enega od prodekanov. Odstranil je dekanjo FHŠ brez ugotovitvenega postopka, tik pred rednim iztekom njenega mandata. Podpisal je odlok o prekiniti rednih volitev na FHŠ, le nekaj trenutkov pred začetkom seje akademskega zbora. Še prej je te iste volitve preklical z argumentom, da so »nepotrebne in same sebi v namen«. Inštitutu ZRS je vzel ogromen delež sredstev in jih prenesel na inštitut IAM. Pred nobenim od teh ukrepov ni dobil soglasja prizadetih, vselej je bila prva izbira rdeči gumb. Ne pretiravamo veliko, če rečemo, da je v prvem letu opravljanja funkcije rektor nanj pritisnil večkrat, kot je bilo v dvajsetem stoletju vojnih napovedi.

Demokratični predpis in njegova sočasna izjema

To so primeri, ki opozarjajo, da instrumenti, ki pripadajo vrhu demokratičnega organizma, prav ničesar ne povedo o njihovi smotrni rabi. Da ne bo nesporazuma, te instrumente vrh piramide (tudi rektor!) potrebuje, če želi biti točka sinteze nekega subjekta: tako na znotraj kot na zunaj. Le demokratična kultura pa lahko pove, da mora biti rektorjev odnos na znotraj kar se da zadržan, na zunaj pa, v zaščito interesov univerzitetne skupnosti, izrazito aktiven. V našem primeru je bilo žal obratno: ob opisanem ekscesnem poseganju v članice univerze je bila univerzitetna zunanja pojavnost izrazito pasivna. Univerza na Primorskem se ni pridružila številnim pobudam ostalih rektorjev za ureditev financiranja visokega šolstva. Nasprotno, v.d. dekana na FHŠ, dr. Gorazd Drevenšek, ki ga je samovoljno imenoval rektor, je ob rezih v visoko šolstvo za medije celo izjavil, da je varčevalne ukrepe »poslal sam bog« (Finance, 16.8.2012). Toliko o nemoči prava na ravni vrha piramide.

Toda: demokracija je nemočna tudi pri reguliranju slehernega delčka skupnosti, če je Gesinnung njenih uporabnikov nedemokratičen. Če dobro pogledamo, najdemo za vsako pravno določilo demokratične države njegovo negacijo, izjemo. Na primer: prestopnika se kazensko preganja, razen če se ovadba ne zavrže. Spoznanemu za krivega se izreče kazen, razen če se »pozabi« napisati sodbo. Obsojeni prestaja kazen, razne če ga predsednik ne pomilosti. Volitve se razpišejo ob izteku mandata, razen če se ne razglasijo izredne razmere. Sodba ustavnega sodišča popravlja napake v zakonodaji, razen če je parlament ne ignorira. Poročilo KPK ima svoje posledice, razen če ga prizadeti ne odklonijo kot slabega.

Na ta način je bil lahko protizakonito nastavljen v.d. dekana na FHŠ (dr. Drevenšek je farmakolog in ni bil nikoli zaposlen na fakulteti), saj za tako dejanje pač ni sankcije. V.d. dekana je takoj po namestitvi izdal prepoved publiciranja znanstvenih razprav pri vseh založbah razen pri eni; arbitrarno je razrešil predstojnike oddelkov in senatorje ter sam posegal v kadrovanje novih; ni spoštoval pravnomočne sodne odločbe; arbitrarno ni dovolil razprave na senatu itd. Vse skupaj, ker pač pravni red za tako direktne kršitve sploh ne predvideva sankcij. To je le vrh ledene gore potez nove politike vodenja univerze, o katerih je bilo že veliko napisanega. Namen tega prispevka ni celostna informacija o ekscesih na univerzi, pač pa svarilno sporočilo o nemoči prava. Odveč je seveda pripomniti, da je tako upravljanje v naprej obsojeno na neuspeh. Če je rektor invazijo na FHŠ in ZRS argumentiral sklicujoč se na neštete malverzacije zaposlenih, je danes rezultat več kot mizeren. Prišlo je le do dveh še nepravnomočnih postopkov, finančno stanje je še vedno neuravnovešeno, razpadle so fakultetne službe, ugled univerze je načet itd., da uničujočega vzdušja, odpuščanja kritičnih in zaposlovanja lojalnih predavateljev ter enormnih odvetniških stroškov (cca 60.000 evrov) niti ne omenjamo.

Kriza, demonstracije in vračanje pomena pravne države

Zadnjih nekaj mesecev zaznamuje našo državo niz nepomirljivih demonstracij, ki se od prejšnjih razlikujejo po zelo pomembni okoliščini. Izpostavljajo povsem nepolitična in državotvorna gesla, katerih glavno težišče je zahteva po pravni državi. Ta značilnost demonstracij je izjemnega pomena, saj lahko prinese korak naprej v razvoju demokratične kulture, ki se lahko zgodi le skozi demokratični Gesinnung. Emancipatorni duh je zajel tudi Univerzo na Primorskem in prvič po začetku posegov v njeno avtonomijo so se razmere na FHŠ obrnile na bolje. Na nedavni seji akademskega zbora je dr. Drevenšek, ki se je, da bo mera zvrhana, potegoval za dekanski položaj(!) za naslednja štiri leta, prepričljivo izgubil. S tem je bila rektorjeva politika »diskontinuitete« prvič plebiscitarno zavrnjena.

Cilj s tem gotovo še ni dosežen. Nihče ne bi bil presenečen, če bi se skušalo odločitev akademskega zbora izigrati, navsezadnje, izvoljenega dekana lahko rektor ne potrdi – pač, lahko. Poleg tega je pozitiven premik realiziran le na eni članici. Podobno reakcijo lahko pričakujemo tudi na drugih, kjer se poraja vrenje zaradi arbitrarnih posegov rektorja v njihovo delovanje. Kdaj bo rehabilitacija akademskega duha končana, je težko predvideti. Toda še težje si je zamisliti, da ne bi uspela. Treba je dati času čas. Do tedaj pa naj velja svarilo: demokratični pravni okvir je nebogljena struktura, ki nikakor ne deluje mehansko. Je svojevrstna tavtologija – zavezuje le tistega, ki je že v naprej pristal, da ga bo spoštoval.

ROK SVETLIČ, docent Fakultete za humanistične študije, Koper