Če je doslej kazalo, da tudi splet ne bo mogel odločilneje poseči v omenjeno ravnotežje moči, pa je v lanskem letu na omenjene branike prvič naplavilo novo vrsto izobraževanja, tako imenovana prosto dostopna spletna predavanja za široke množice. Kaj od teh naplavin bo dejansko ostalo na obalah izobraževanja in kaj bo to pomenilo za dolgoročni razvoj šolstva, je seveda vprašanje za milijon dolarjev.
Eden izmed tistih, ki si na to vprašanje prizadevajo podati kar najbolj zanesljiv odgovor – predvsem pa človek, ki je v največji meri kriv za nastanek novega izobraževalnega koncepta – je Sebastian Thrun, v Nemčiji rojeni znanstvenik, ki je kot profesor umetne inteligence na univerzi Stanford poleti 2011 svoj predmet odprl svetu. Upal je, da bodo na spletu dostopna predavanja privabila nekaj tisoč ljudi. Toda še preden so se predavanja dejansko začela, je bilo prijavljenih 160 tisoč posameznikov. Ostalo je zgodovina. Thrun je zapustil mesto na univerzi in se s projektom Udacity posvetil »demokratizaciji izobraževanja«, ki so jo iz sebičnih razlogov finančno podprli tudi investitorji tveganega kapitala iz Silicijeve doline. Predpogoja za dostop do brezplačnih predavanj sta znanje angleškega jezika in delujoč internetni priključek. Udacity trenutno ponuja 19 sklopov predavanj različnih težavnostnih stopenj, Thrun in sodelavci pa se držijo predvsem področij, na katerih so doma, torej računalništva in matematike.
Zrasli hitreje kot facebook
Nedaleč stran, pravzaprav kar v isti stavbi kot Thrun, sta medtem znamenja časa začela uspešno prepoznavati še dva njegova kolega s katedre za računalništvo. Andrew Ng in Daphne Koller sta svoj projekt, ki je luč spleta ugledal samo nekaj mesecev za Thrunovim, poimenovala Coursera. Za razliko od Udacityja sta želela pritegniti k sodelovanju čim večje število univerz. In zadela v polno. Coursera je potrebovala samo štiri mesece, da je prebila magično mejo milijon uporabnikov, kar pomeni, da je rasla hitreje kot facebook. Partnerstvu se je doslej pridružilo že 33 večinoma ameriških univerz, med bolj zvenečimi imeni velja omeniti vsaj Duke, Princeton in Stanford. Na Courseri je trenutno na voljo več kot dvesto različnih predavanj, vpišete pa lahko vse od principov makroekonomike in prava Evropske unije do osnov farmakologije.
»Moja prva izbira na Courseri je bilo izobraževanje na temo igrifikacije,« je povedala Anja Renko, psihologinja in avtorica digitalnih komunikacijskih projektov. »Račun imam ustvarjen tudi na Udacityju, vendar se nisem nikoli ničesar lotila, na Courseri pa je nabor predmetov dovolj širok, da se najde za vsakogar nekaj.«
Da je Coursera izredno priljubljena v naših krajih, dokazuje tudi Janja Rakovec, ki je obiskovala predavanja o literaturi michiganske univerze. »Že takoj na začetku mi je postalo jasno, da so to resna izobraževanja. Skrbno pripravljena predavanja, veliko literature in precej zahtevne tedenske naloge. Če želiš ob koncu izdelati predmet, si moraš vzeti čas.«
Profesorjem pomagajo računalniki in učenci sami
Predavanja na Courseri potekajo v nizu krajših videoposnetkov, vsak od njih pa predstavlja zaključeno celoto. Če študent česa ne razume, lahko video ustavi in pogleda še enkrat. Da so predavanja krajša, ni naključje. »Opazili smo, da študentje predelujejo material v manjših kosih. Na klasičnih predavanjih učimo po uro in več v kosu, na spletu pa študentje redko gledajo posnetke uro ali več. To nam veliko pove o tem, koliko časa smo sposobni ohraniti zbranost. V bistvu šele odkrivamo, kako se ljudje učijo,« nam je po elektronski pošti zaupal profesor Matthew O. Jackson z univerze Stanford, ki na Courseri še z dvema kolegoma vodi predavanja na temo teorije iger. Interaktivnost spleta novodobne učilnice izkoriščajo s kratkimi prekinitvenimi vprašanji, ko mora uporabnik pred nadaljevanjem posnetka vpisati ali označiti pravilen odgovor. Z vprašanji preverjajo razumevanje vsebine, obenem pa disciplinirajo gledalca, da mu misli med poukom ne uhajajo drugam.
Ker se profesorji fizično ne morejo ukvarjati z vsakim udeležencem posebej, ustvarjalci platform večinoma stavijo na pomoč množic. Temu so namenjeni spletni forumi, kjer uporabniki odgovarjajo na vprašanja in se razporedijo v manjše skupine, primerne za skupinsko učenje.
»Povratne informacije dobivamo prek forumov pa tudi iz podatkov o pretočenih vsebinah ter odgovorov pri laboratorijskih vajah in preizkusih znanja. Tako dobimo zelo podrobne informacije o tem, kaj ljudje razumejo in česa ne, kaj jim je všeč in kaj ne in tako naprej,« pravi profesor Jackson.
»Najbolj nas je šokiral starostni razpon študentov, ki so se prijavili na naš predmet. Najmlajši je star 11, najstarejši pa 63 let,« navdušenja ni mogel skriti profesor Yoav Shoham, ki skupaj z Jacksonom predava teorijo iger. Če se sprehodiš po forumu, dejansko težko najdeš geografsko regijo, ki ne bi imela vsaj kakšnega udeleženca, že na prvi pogled pa je jasno, da jih največ prihaja iz držav v razvoju. Naglo rastoči srednji sloj v državah, kot so Indija, Brazilija in Kitajska, je lačen znanja. Če se bo odprto spletno izobraževanje prijelo, in številke o tem ne puščajo veliko dvomov, bo ekonomije hitro rastočih držav poganjalo ameriško znanje.
»Velika prednost tovrstnega izobraževanja je, da imaš dostop do predavanj, ki jih pri nas ni, ker na teh specifičnih področjih nimamo strokovnjakov,« je navdušena Anja Renko. Prav res – kdaj prej ste se lahko usedli za računalnik, najboljši svetovni profesorji pa so vam začeli brezplačno razlagati stvari, ki vas zanimajo?
Vsi bi radi svoj kos pogače
Kaj se je torej zgodilo, da so se univerze kar same odpovedale prednostim, ki so jih prej ljubosumno čuvale? Poznavalci menijo, da so pod pritiskom projektov, kot sta Udacity in Coursera, ugotovile, da je bolje biti zraven, odpiranje vsebin pa najboljšim tudi dviguje ugled in prinaša dodatno promocijo. Tako so se nekatere pridružile že obstoječim ponudnikom odprtih izobraževanj, druge pa zaganjajo lastne platforme. Ena takšnih je edX, skupni projekt Harvarda in MIT.
Kljub množičnemu odpiranju predavanj pa vzdržnega poslovnega modela še ni na obzorju. Nekateri investitorji, ki so v ta podjetja vložili na milijone dolarjev, se bojijo, da se jim ne bi zgodila časopisna industrija, ki je svoje vsebine predolgo brezplačno pustila na spletu. Se pa že kažejo nekateri novi prihodkovni modeli. Tako Udacity kot Coursera potencialnim zaposlovalcem zaračunavata dostop do kontaktnih podatkov najuspešnejših študentov.
Še ena velika pomanjkljivost, ki ovira bleščečo prihodnost odprtega spletnega izobraževanja, je odsotnost kredibilnih potrdil o opravljenem izobraževanju. Univerze se prav vsem branikom moči še niso pripravljene odpovedati, predvsem pa bodo morale najti način, kako se zavarovati pred goljufanjem spletnih študentov; zaenkrat se študentje na Courseri k poštenosti zavezujejo zgolj s klikom na Kodeks časti. »Certifikat sam me niti ne zanima, če na koncu prejmem kakšno listino, pa tudi ne bo škodilo. Verjamem namreč, da bo princip kmalu postal splošno sprejet in upoštevan na področju priznavanja neformalno pridobljenih znanj in spretnosti,« je prepričana Janja Rakovec.
Kako bo odpiranje univerz na spletu vplivalo na izobraževalni proces? Novi koncept je še v povojih in se bo zagotovo še spreminjal, zagotovo pa nekatere spremembe že lahko slutimo. »Z zamikom, ki ga je že mogoče zaznati, se bodo te rešitve gotovo selile tudi k nam. Mislim, da bi morale naše univerze posvetiti več pozornosti tem možnostim, ki bodo slej ko prej našle svoje mesto v našem prostoru, tudi brez njihove aktivnejše udeležbe. Tudi zaradi ohranjanja slovenskega jezika bi morali brez odlašanja pričeti s pripravljanjem lastnih vsebin,« meni zaslužni profesor UL Franc Viktor Nekrep, ki se na svojem blogu med drugim ukvarja tudi s prihodnostjo izobraževanja.
Med mlajšimi profesionalci, ki prepoznavajo neslutene možnosti, ki se jim odpirajo, je čutiti vznemirjenje. So v virtualnem stiku s profesorji, o katerih so pred nekaj leti lahko samo sanjali. Tudi če se koncept dolgoročno ne bi izkazal, bo njegova zapuščina preživela. Vse skupaj je odlična novica tudi za nekoliko starejše in vse tiste, ki so svojo priložnost za izobraževanje že zamudili – odprto spletno izobraževanje jim ponuja alternativo, ki je prej niso imeli, pravzaprav postavlja temelje za tako opevano vseživljenjsko učenje. Priložnosti se kažejo tudi za univerze in druge visokošolske ustanove, vendar jih bodo morale znati izkoristiti. Kritiki opozarjajo na nevarnost homogenizacije in komercializacije učnih vsebin. Skratka, nič takšnega, kar se ne bi v takšni ali drugačni obliki zgodilo vsem industrijam in družbenim podsistemom, ki se jih je dotaknil svetovni splet. Trg šolstva postaja globalen. V dobrem in slabem.
