Med njunimi zadnjimi podvigi je že skoraj enoletno ustvarjanje oddaje Radio Slon in Sadež na Radiu Center, v kateri na edinstven način podajata aktualne politične in družbene dogodke. Če bi imela neomejeno sredstev, bi ustvarila skeč šov, a bosta zaradi vedno priročnega izgovora, da v Sloveniji za kaj takega ni denarja, s tem še malo počakala. Protestivalov in protestov se zadnje mesece nista udeleževala, saj stališče jasno izrazita že v etru. »Ne gre za mraz, ampak za izpostavljanje posameznikov, ki govorijo v imenu vseh, s stališči katerih pa se velikokrat ne strinjam,« je povedal Slon. Ali pa je bil Sadež?

Je čas politične krize naklonjen ustvarjalcem politične satire? Če so politiki na neki način karikature samih sebe, se je iz njih sploh še smiselno oziroma zabavno norčevati?

Igor Bračič: Na vprašanja ste odgovorili že sami. Ti ljudje že sami počenjajo takšne bedarije, da se mi iz njih ne moremo tako delati norca, kot lahko to delajo sami. Sicer imamo na voljo več materiala za ustvarjanje…

Jure Karas: A so po drugi strani ljudje že tako slabe volje in naveličani vsega, da počasi sploh nič ni več smešno. Saj vidimo, okoli česa se vrti povprečen pogovor ob kavi – o politiki in stanju krize, v katerem smo. Ljudje so s tem preobremenjeni. Če jim potem še mi serviramo politični humor, je lahko že malo preveč.

Igor Bračič: Ena od slovenskih posebnosti je vseobsegajoča politika, ki se dotika skoraj vsakega kotička javnega življenja. Tudi če narediš nekaj drugega, se navadno na koncu poveže s politiko.

Jure, rekli ste, da se ljudje sploh ne smejijo več situaciji, v kateri smo, saj je tako žalostna…

Jure Karas: No, nama se še smejijo, da ne bo pomote!

Seveda, seveda. Tone Partljič je nekoč izpostavil, da se oblast boji ljudstva, ki se smeji, saj s tem postane korajžno in svobodno.

Jure Karas: Mogoče je Partljič delu humorista pripisal več pomena, kot ga ima ta v resnici. Oblast ni nikoli imela nič proti temu, da so se ljudje smejali.

Igor Bračič: Dokler se humoristi delajo norca iz politikov, a pri tem pustijo pri miru njihov status, so politiki čisto za-dovoljni. Težava nastane, ko začnejo komiki pozivati politike ali ljudstvo k spremembam.

Se vama zdi, da imajo naši politiki smisel za humor in da se znajo smejati sami sebi?

Jure Karas: Zelo redki.

Igor Bračič: Če gledamo samo odzive, se zdi, da se znajo samo redki nasmejati šalam na svoj račun. Pa tudi tisti, ki se, imajo morda samo občutek, da se morajo po definiciji funkcije znati nasmejati sami sebi, a se sicer mogoče ne bi.

Kakšne pa so vajine izkušnje glede vplivanja politike na ustvarjanje?

Igor Bračič: Že od začetka sva se ostro distancirala od česar koli političnega, tako da nisva bila nikoli neposredno vpletena, posledično pa na naju po politični funkciji tudi ni mogel nihče vplivati.

Kaj pa na primer vajini šefi na radiu? Dobita kakšne direktive, kaj lahko delata in česa ne?

Oba: Neeeeeeeeeeee!

Igor Bračič: Morda gre v najinem primeru bolj za avtocenzuro. Neposrednih direktiv, koga lahko omenjava in koga ne, načeloma ni. Morda nama včasih dajo kakšen nasvet. Pri nas ni cenzure, so samo prijatelji.

Jure Karas: Saj tudi sami veste, kako je s tem v Sloveniji. Pri nas ni noben medij toliko neodvisen, da bi lahko kdor koli napisal kar koli o komer koli. Pred kratkim smo videli, kaj se je zgodilo na Delu (primer Dejan Karba, op. p.), a to ni bila osamljena zgodba, saj se je kaj takšnega pripetilo že v vsaki novinarski hiši. Obstajajo meje, ki jih nihče ne prestopi. Te pa veljajo tudi za naš radio.

Sta imela kdaj skeč že narejen, pa ga kasneje nista objavila?

Jure Karas: Ne, saj se s tem ukvarjava že v sami predpripravi. Če pa se je to že kdaj zgodilo, ni bilo zaradi politične konotacije, ampak zaradi tega, ker je bil kakšen štos res preveč »nagravžen«.

Igor Bračič: Velikokrat se spomniva stvari, ki so neprimerne. A se tega že takrat zaveva. Morda res še kdo drug reče, da je kaj neprimerno, a to veva tudi sama. Gre za ogabne stvari, kot je rekel Jure, ali pa seksualno nesprejemljive.

Jure Karas: Vsakdo pa ima lastno lestvico sprejemljivosti. Tako se nekaterim zdijo skeči, ki jih midva objaviva, popolnoma nesprejemljivi.

Igor Bračič: Nama pa tudi na radiu toliko zaupajo, da vedo, kje imava mejo. Midva pa tudi veva, do kod lahko greva in koliko si lahko privoščiva.

Sta si že imela čas ogledati novo animirano serijo na RTV Slovenija, imenovano Na naši žemlji?

Jure Karas: Ne. A iz prebranega članka se mi zdi, da gre za tip humorja, ki ni na moji »lestvici sprejemljivosti«. Da daš kraju ime Jebovlje…

Igor Bračič: To je nekakšna kombinacija serije Hribovci in šova Saša Hribarja, ampak so vzeli nekaj, kar je delno delovalo, in nekaj, kar sploh ni, to sestavili – in zdaj bi po nekem čudežu to morala biti izjemno priljubljena serija. Že temelji, na katerih so gradili, so bili šibki.

Jure Karas: Verjetno pa ni naključje, da so serijo objavili ravno zdaj. Če kdaj, bo ta nanizanka delovala v tem trenutku.

Igor Bračič: Kot koncept se meni ta neposreden način sploh ne zdi slab. To je čisto nemški model komedije, saj so tam imeli »sitcom« o predsedniku vlade, tako daleč so lahko šli. V tem duhu je to čisto sprejemljiva oblika humorja.

Pa se vama zdi, da oddaje takšnega tipa na RTV Slovenija hitro izginejo s programa?

Igor Bračič: Zdi se mi, da ogromno ljudi še pred objavo prvega dela katere od njih dvomi o samem obstoju in njihovi primernosti. Če se zdi ljudem oddaja, ki je sploh niso videli, slaba, potem imajo težave.

Jure Karas: Včasih pa tudi sami ustvarjalci okoli teh oddaj ustvarjajo poseben naboj. Kot bi želeli reči, da so bili politično tako močni, da so jih želeli ukiniti. Morda pa je bila samo oddaja slaba…

Igor Bračič: To je verjetno veliko večji dejavnik v teh primerih kot pa posredovanje politike.

Jure Karas: Tukaj se tudi poraja vprašanje, zakaj na RTV Slovenija še vedno obstaja toliko slabih oddaj, nekatere pa že skoraj pred samim začetkom predvajanja ukinejo. A to vedo le oni…

V preteklosti sta vodila tri podelitve nagrad viktor. Ob lanski je nastal škandal, saj naj bi ustvarjalci podelitev »neprimerno izrabili za politično opredeljevanje in agitacijo«.

Jure Karas: Mislim, da afere ni bilo, dokler je niso ustvarili na RTV Slovenija…

Igor Bračič: Treba se je vprašati, ali je škandal res bil ali pa so ga proizvedli.

Naknadno je bila oddaja vendarle cenzurirana…

Igor Bračič: Ampak – ali je bila cenzura zares prisotna?

Oddaje kasneje niso ponovili.

Igor Bračič: Že. Ampak, ali je bila to cenzura ali oglaševanje? V dobi spleta je to zanimivo. To je bila cenzura samo za tiste, ki jo hočejo, vsi drugi so si lahko oddajo pogledali na omrežju Youtube. Saj je oddaja vendarle imela ogromno število klikov na spletu.

Jure Karas: Po domače: eden si je malo »kril rit« in ohranil službo, mimogrede pa so še naredili malo reklame za oddajo.