Opala, ponižno prosim. Fanta prihajata z Gorenjske. Iz škofjeloškega konca, kjer jim je skoraj uspelo uničiti rokometni klub kot ponos kraja, a talentov je vedno dovolj. In tisti, ki ima denarnico in kaj v njej, si lepo postreže. Tako sta Jure in Matej odšla za žogo, da bi z žogo sebi naredila lepši jutri.

Ni dolgo nazaj, ko smo velikana svetovnega športa premagali tudi v nogometu in odšli pogledat Južno Afriko. Bojan in Aleksander sta bila takrat junaka (in vsi preostali tudi, to velja za vse ekipne športe). Na začasnem delu sta začela na Primorskem in Štajerskem, potem odšla v tujino in uspela.

Opala, samo še tole: fanta sta Gorenjca, s kranjsko nogometno šolo. Pa še nekaj takih, ker se je nekajkrat zgodilo, da je slovenska nogometna enajsterica pritekla na igrišče s štirimi v Kranju »narejenimi« igralci in z nobenim, ki bi bil iz mariborske nogometne zibelke. Čudno?

Niti ne. Tako je to zdaj na Gorenjskem. Pridni ljudje v deželici pod hribi lepo delajo za druge. V športu je to jasno, brez nas ne morejo niti Američani, ker je KopiStar pač gorenjska in planetarna zvezda. Po Sloveniji se samo smejejo, ko vidijo, da s(m)o Gorenjci in Gorenjke tako pridni. Odbojkarski klub so nam dobesedno vzeli (lepo zapisano: kupili, prevzeli, preplačali). Saj je bilo lepo začeti z Bledom, a zdaj se ve, kdo igra in kje in kako in po čem. Gorenjci so bili dobri, dokler se ni začela velika igra z (vsaj za Gorenjsko) velikimi denarci.

Med tem so gumarstvo kupili Američani in Čehi, železarstvo Rusi, števce delajo Egipčani in tako naprej. Žičničarji s Primorske in Štajerske so naučili Gorenjce, kako je treba delati na tem področju in – o, bogokletje – sedež kranjske Save bo v Ljubljani. Ker ima Sava s Kranjem manj povezave kot s Ptujem, Moravci, kjer ima pač svoje hotele.

Taka je v Sloveniji usoda pridnih. Delovnih. Gledamo in se učimo od drugih, ki nam odpeljejo in pokupijo tisto, kar znamo dobro narediti in naj bi nam prinašalo »dodano vrednost«, kot se temu reče zdaj bolj učeno in moderno. Da imajo tujci več denarja, še nekako razumemo. Da pa doma vse bolj capljamo za Slovenijo, ki naj bi vse bolj capljala za Evropo, je hudo. Posebno zato, ker so nam nekoč radi rekli, da smo slovenska Švica. Ker smo delali tudi odlično čokolado v Lescah in bohinjski sir in imeli urejene hišice z zeleno travico in… Veliko je bilo še teh primerjav.

Škofjeloška Jure in Matej sta živ dokaz, da trg deluje. Da je treba napake plačati. Da najboljšim uspe. In koga smo mi v zadnjem času prepričali, da je od drugod prišel k nam, pod Julijce in Karavanke, v Švico? Težka naloga, a imamo odgovor. Potem ko smo obupali nad Jelkom Kacinom (zanj je evropski parket), ko včasih malce zardimo ob Karlu Erjavcu (spodmikajo mu stolček kar v lastni stranki), smo jo le dobili. Zamrznjeni predsednik v hladilnik, še kako vroča predsednica pa pred kamere. Ja, ja, Štajerka Alenka Bratušek je postala Gorenjka in zdaj še pozitivno osvaja Slovenijo. Pa ni šlo za kak prestop z odškodnino, srce jo je pripeljalo pod kranjsko Šmarjetno goro. Kdo je na boljšem, ne vem. Zagotovo pa odsvetujem, da bi v kaki domači gorenjski gostilni preveč vneto zagovarjali, da smo Gorenjci dobro (za)menjali…