Blaž Kavčič ima šport v genih. Njegov oče Aleksander je nekdanji smučarski reprezentant v smuku, mama Bojana je bila nekdaj slovenska alpska smučarka reprezentantka, stric Tomaž Dornig, mamim brat, pa je bil mladinski smučarski reprezentant. Smučal je tudi dedek Ludvik Dornig, ki je leta 1956 nastopil na olimpijskih igrah v Cortini d'Ampezzo. Toda Blaž je raje kot stopil na smučke vzel v roke teniški lopar, ki je najljubši rekreativni šport družine Kavčič-Dornig. »Že v vozičku sem jokal toliko časa, dokler mi starši niso dali teniške žogice. Od samega začetka sem povezan s tenisom, saj loparja še dvigniti nisem mogel, pa sem ga že vlekel za sabo,« je dejal Blaž Kavčič.
Lahko se pohvali, da je v dosedanji karieri že premagal Andyja Murrayja in Novaka Đokovića. »Takrat sem bil star 14 let, a vseeno lahko rečem, da sem ju premagal. To so bili dobri časi. Če pogledam nazaj, sta že takrat sodila v sam svetovni vrh v mlajših kategorijah in ju je bilo mogoče premagati samo z dobro igro,« je pred leti razmišljal Kavčič.
V kolikor sta imela sedanja teniška zvezdnika v najstniških letih na razpolago vsa sredstva za vrhunski trening, je bila Blaževa zgodba drugačna. »Zagotovo sta imela Murray in Đoković precej večjo finančno pomoč, trenirala sta z vrhunskimi igralci, imela najboljše trenerje na svetu... Brez dvoma je bilo za njiju lažje, jaz pa sem moral plačati ceno, da sem se rodil v Sloveniji. Pa da ne bo kdo mislil, da imam kaj proti Sloveniji, ampak vsa podpora, ki jo potrebuješ, da postaneš vrhunski igralec, pri nas ni možna. Se pa včasih vprašam, kaj bi bilo, če bi imel boljše pogoje. A to ni pomembno, ker jih nimam. Več se s tem ukvarjam, slabše je zame,« je rekel.
Starši so morali skrbno obrniti vsak dolar, marko in kasneje še evro, da so mu omogočili vsaj približno ustrezen napredek. Mama ga je pred začetkom pouka vozila na trening, nato pa je med čakanjem zadremala na klopci. Aleksander in Bojana Kavčič ocenjujeta, da sta v sinovo kariero vložila vsaj za eno dobro hišo denarja, a od Blaža sta zahtevala le eno: »To, da se na igrišču lepo obnašam in da dam vedno vse od sebe. Doma imamo dobro urejene odnose. Z mamo sem si še posebno blizu, saj sem ji karakterno zelo podoben, mnogo bolj kot očetu. Ko pridejo težke situacije in ne vem, kam naj se obrnem, mi zna mama vedno najbolje svetovati.«
Kavčič se je 22. marca leta 2010 kot prvi Slovenec uvrstil med najboljših sto na lestvici ATP. Tedaj je presegel mejo, ki je bila za prejšnje generacije slovenskih teniških igralcev dosegljiva zgolj v sanjah. V karieri je osvojil tudi osem turnirjev ATP serije challenger, trikrat se je uvrstil v drugi krog turnirja za grand slam v Roland Garrosu, prejšnji teden pa je prišel do uspeha kariere, ko se je prebil v tretji krog Melbourna.
Kavčič je v Avstraliji v želji po zmagi šel do konca in čez. Po petih urah igranja pri 40 stopinjah Celzija je po uspehu v drugem krogu v garderobi zaradi hudih krčev zgolj nemočno obležal, zanj pa je morala poskrbeti zdravniška služba. Le kaj bi tedaj Blaž dal za namakanje pri osmih stopinjah Celzija v Kamniški Bistrici, v kateri v domovini opravlja psihološko-regeneracijske treninge.
Na najvišji ravni je njegova ahilova tetiva slab začetni udarec. »Na pomembnih tekmah mi naprej odpove servis, kar je velik minus,« je tarnal leta 2010. V naslednjih letih ni bilo nič drugače, glavni problem pa je, da mu dobrega servisa s treningov ne uspe prenesti na tekme: »Servis, ki je moja dolgoletna bolečina, me spravlja v obup. Pozimi sem vsak dan treniral samo servis poldrugo uro, pa tudi dovolj višine imam za dober servis. Vem, da z igro sodim med prvih petdeset igralcev na svetu, vendar je servis odločilen del dvobojev.« Med igro se Kavčiču očita tudi prevelika pasivnost, toda sam najbolje ve, kaj mu ustreza: »Igrati moram podobno kot Rafael Nadal – potrpežljivo, zanesljivo, potem ko pride kratka žoga, pa jo moram odigrati agresivno, a ne na silo.«
Zaradi vzdušja ima najraje turnir v Melbournu, najmanj pa mu diši trava v Wimbledonu. Na jugozahodu Londona je lani sicer prvič dobil dvoboj, a šlo je za obračun na olimpijskih igrah. »Trava mi ne leži, zato bo treba v prihodnjih letih nekaj spremeniti v moji igri ali pa bom preprosto igral samo še v Wimbledonu, preostale turnirje na tej podlagi pa bom izpustil,« pravi. Wimbledon se mu je zameril tudi leta 2011, ko je imel težave s prevozom, zato se je moral peljati s podzemno železnico. »Organizatorji imajo pravilo, da lahko prevažajo igralce le v radiju sedmih milj. Ker sem prej prišel v London, sem nekaj dni stanoval devet milj stran. Zato sem se vsak dan več kot eno uro s podzemno železnico vozil na trening. Ko sem se nato preselil v hišo v neposredni bližini igrišč je deževalo, zato sem prosil, če me lahko vseeno peljejo, saj sem imel s seboj še vso prtljago. Nobene možnosti ni bilo, da bi ugodili moji želji, zato sem moral, otovorjen s kovčki, na enourno vožnjo s podzemno železnico, s postaje pa so me nato odpeljali v minuto oddaljeni Wimbledon.«
Mnogo bolje pa se na travi znajde, ko v roke prime palico za golf, ki je njegov drugi najljubši šport. Na dvoboj bi brez strahu izzval tudi Nadala: »Če bo Rafael Nadal želel z menoj odigrati partijo golfa, bo moral še malo potrenirati. Ko bo pripravljen, se morda lahko pomeriva (smeh).«