Spielbergov Lincoln šele prihaja v slovenska kina, opazka o Djangu pa se zdi kar v redu, le da je treba dodati, da ta Tarantinov film »ve« še marsikaj drugega. Uvodni prizor, v katerem gonjača na konjih ženeta skupino črnskih sužnjev z verigami na nogah, spremlja napis z letnico 1858, ki pomeni, da se Django dogaja dve leti prej, kot je republikanski predsedniški kandidat Abraham Lincoln napovedal, da bo nasprotoval širjenju suženjstva (ko je bil izvoljen, se je osem držav uprlo odpravi suženjstva in ustanovilo Konfederacijo: aprila 1861 se je začela štiriletna državljanska vojna med unionisti in konfederalisti). In prav zaradi tega, ker Tarantinov Django malo prehiteva oziroma anticipira zgodovino, je pojav tiste kočije z majavo maketo velikega belega zoba na strehi in z dr. Kingom Schultzem na njenem sedežu videti tako nadrealističen. Dr. Schultz (Christoph Waltz) se tistima gonjačema sužnjev predstavi kot zobar, ki pa se zdaj ukvarja z drugimi rečmi, kot je na primer odkup sužnjev. Gonjačema, ki vanj nenehno merita z orožjem, ponudi pogodbo in denar za osvoboditev sužnja Djanga, ko pa osorno zavrneta njegovo vljudno ponudbo, izvleče pištolo in enega urno ustreli, drugega pa s strelom vrže s konja. Državljansko vojno so resda začeli konfederalisti, toda prav zato, ker niso hoteli sprejeti Lincolnovega zakonskega predloga – tako da dr. Schultz, kakor hkrati je in ni zobar, tudi je in obenem ni Lincoln. Ampak tudi kolikor je Lincoln, to spet ni, ker je demokrat: preostalim sužnjem iz Djangove skupine namreč ponudi na izbiro, da ostanejo v verigah in gredo nazaj, od koder so jih prignali, ali pa še živemu gonjaču vzamejo ključ in se osvobodijo verig.

Fikcionalne obdelave nekega zgodovinskega dogajanja se praviloma najbolje posrečijo, kadar izhajajo od kakšnega spodmika, kot je časovni spodmik v primeru Djanga, ki omogoči bolj svoboden pristop. Ali bolj imaginativen, fantazijski, ki se mu ni treba toliko ozirati na zgodovinska dejstva, kot se raje dotakne neke »resnice«. Tarantinov pristop pa ni le fantazijski, marveč izpolnjuje tudi mitološko vokacijo, se pravi, da ponuja imaginarno razrešitev dejanskih nasprotij in protislovij, kar je po neki definiciji funkcija mita. In kakor je Tarantino v nekaterih svojih filmih »korigiral« klišejske like iz kriminalk na ta način, da je pokazal, kaj govorijo in kaj počnejo, kadar niso »zgolj« kriminalci, ali jih tudi kot takšne izpostavil ostrejšemu »preizkusu realnosti«, tako ima v Djangu tudi in celo mitološka vokacija neko realno podlago. Dr. Schultz se ne klati po Ameriki niti kot zobar niti kot osvoboditelj sužnjev, ampak kot lovec na glave s sodnim pooblastilom – in tudi Djanga osvobodi samo zato, da bi mu pomagal najti tri zločince (skrivajo se kot gonjači sužnjev), za katere ima sodni nalog, da jih za plačilo privede žive ali mrtve (doktor se bolj zanaša na mrtve). Toda dr. Schultz je tudi Nemec, in če Nemec sliši, da je Djangovi ženi, sužnji na neki plantaži bombaža, ime tako kot Brunhildi v epu o Nibelungih, namreč Broomhilda, pač ne more ostati ravnodušen. To je ta tarantinovska »realistična« podlaga mitološke vokacije, v kateri Django (Jamie Foxx) postane Siegfried in reši Brunhildo iz zmajevega objema; ker pa je temu črnskemu sužnju, povzdignjenem v Schultzovega pomočnika in obenem mitičnega Siegfrieda, vendarle ime tako kot naslovnemu junaku Corbuccijevega »špageti« vesterna, Broomhilde pač ne more rešiti drugače kot v krvavi »koreografiji« strelskega obračuna.

In še do tega pride le zato, ker ni šlo zlepa oziroma po zakoniti poti (navsezadnje je tako izbruhnila tudi državljanska vojna). Schultz in Django najdeta Broomhildo (Kerry Washington) kot sužnjo na plantaži Calvina Candieja. Tega igra Leonardo DiCaprio in treba je reči, da je Christoph Waltz kot dr. Schultz v njem našel enakovrednega nasprotnika. Če se dr. Schultz kot ameriški lovec na glave odlikuje z nemško kulturo, izobrazbo in cinizmom, je Calvin Candie odličen predstavnik misisipijevske plantažne aristokracije, pri kateri pa lahko prav to, da je aristokracija na račun tega, da s črnskimi sužnji ravna kot s svojo lastnino, poraja neizmerno sadistične užitke. Tudi če bi jo poznal, se Tarantino najbrž ne bi veliko zmenil za Marxovo opazko, da je ameriški kapitalizem omogočilo sužnjeposestništvo. Tarantino raje pokaže Calvinov poseben užitek, ki je v tem, da krepkejšim črnskim sužnjem dovoli, da se pred njegovimi očmi do smrti pretepejo (če pa je kdo že »naveličan« zmag v teh bojih, naščuva nanj pse, da ga raztrgajo). Morda je to videti kot »zelo mesena« demonstracija rasizma, toda Calvin se nima za rasista, saj na primeru črnske lobanje frenološko dokazuje črnsko »predispozicijo« za ubogljivost in suženjstvo. Toda razen te lobanje o takšni »predispoziciji« priča tudi Calvinov črnski šef sužnjev Stephen (Samuel L. Jackson), ki je v svoji »pasji« zvestobi in hudobiji, kakršne je do »svojih« zmožen tisti, ki mu gospodar podeli neki privilegij, obenem s Calvinom sokriv za to, da pride do »državljanske vojne« oziroma Djangove krvave žehte. Sam Tarantino niti najmanj ne skriva, da je povsem na strani svojega črnskega junaka, kar celo osebno demonstrira, a ne toliko s svojo pojavitvijo kakor pa s svojim izginotjem: v vlogi gonjača sužnjev ostane za njim samo črna luknja.