Dejstvo je, da morajo ob takšnih podatkih tudi sindikati premisliti o svojem delovanju, ki ni bilo vedno v prid vsem delavcem. Ne morejo se na primer znebiti očitka, da so z vztrajanjem pri visoki zaščiti zaposlenih za nedoločen čas v bran vzeli predvsem starejše redno zaposlene delavce, medtem ko so na mlade, večinoma prekerne delavce vsaj do nedavna pozabljali. Nanje letijo tudi očitki, da so se namesto motiviranja bolj pridnih delavcev raje zavzeli za uravnilovko, s čimer so na primer v osnovnem in srednjem šolstvu pripomogli k temu, da učitelji ne glede na vložen trud in rezultate v razredu prejemajo enako plačo, če le imajo isti naziv, stopnjo izobrazbe, obseg ur. Prav tako je tudi brezposelnost delno posledica visokih stroškov dela, saj delodajalci svojo proizvodnjo selijo v države s cenejšo delovno silo.

Pravice najbolj zaščitenih delavcev se bodo ob obstoječih gospodarskih trendih morale znižati, breme krize pa bo moral nositi tudi javni sektor. Čeprav se sindikati javnega in zasebnega sektorja med seboj javno podpirajo, je v ozadju mogoče slišati tudi drugačna pojasnila, in sicer da gre za sodelovanje v maniri, če jim ne moreš pomagati, jim vsaj ne škoduj. Po tihem tako tudi vsaj nekateri sindikalni predstavniki zasebnega sektorja pritrjujejo gospodarstvenikom, da morajo armadi več kot 70.000 brezposelnih, kolikor je bilo od leta 2008 v zasebnem sektorju izgubljenih delovnih mest, slediti tudi določeni rezi v javnem sektorju. Kot je opozorila Gospodarska zbornica, se je število javnih uslužbencev v obdobju 2008–2012 povečalo za skoraj 6000.

Toda sindikalisti pravijo, da ne nasprotujejo vsakršnemu krčenju javne uprave, temveč želijo predvsem doseči, da vlada odločitev o tem sprejme skupaj z njimi. Dejstvo je, da je vlada pri tem pokazala popolno pomanjkanje posluha za dialog s sindikati, s tem pa tudi popolno pomanjkanje sposobnosti političnega menedžmenta. To najbolj absurdno dokazuje glavni vladni pogajalec Senko Pličanič, ki je potreboval cele tri mesece sindikalnih groženj, da je vendarle dojel, kaj želijo stavkajoči.

Toda ta vlada ni razbesnela le sindikatov javnega sektorja, temveč je posredno odgovorna tudi za stavko zasebnega sektorja. S tem ko se usmerja le v zniževanje plač, ne pa tudi v povečevanje produktivnosti podjetij, iz krize ne pomaga ne gospodarstvu ne delavcem. Le z zniževanjem stroškov dela in brez večje pravne države, učinkovitejše administracije, investicij v raziskave (tudi podjetij samih!)... bodo rezultat revni delavci. To pa res lahko sesuje državo.