»Ko sem videl priložnost za stopničke, se je nekaj začelo dogajati v moji glavi. Nisem hotel odnehati. Daniela Mesotitscha sem skušal ujeti, kolikor hitro je bilo mogoče. Tudi Fourcade je bil tik zadaj, zato sem se moral še posebej potruditi. Vse je izpadlo še lepše, kakor je kazalo,« je slovenski biatlonec Jakov Fak znova žarel v sončnem Antholzu. Kot puščica se je znova izstrelil prav na zaključku in z drugim mestom še šestič v sezoni skočil na zmagovalni oder, desetič v karieri.
Znova je pokazal svoj izjemen smisel za prilagajanje, hitro dojemanje okoliščin, taktiko, ki meji že na poigravanje. In zmagovito miselnost. Torej danosti, ki jih imajo le redki in jo težko vtisnejo tudi trener, psiholog in svetovalec. Glede na okoliščine je izvlekel maksimum. V smučini ni bil tako hiter kot v petek. Kot je razkril na novinarski konferenci, se priprava smuči serviserjem ni posrečila, kar se je videlo tudi pri teku Klemena Bauerja. Niti Puščica Fak niti Blisk Bauer nista bila v smučini med trideseterico. Ob tem je Fak nekaj časa izgubil tudi zaradi padca na spustu. A zaradi vsega tega je le prilagajal taktiko. »Glavo sem se trudil umiriti in na strelišču izvleči čim več,« je navrgel bistvo. Z le enim kazenskim krogom se je obdržal v ospredju.
Na koncu je prišel do izraza. Na zadnje streljanje pritekel kot osmi, z »ničlo« stekel kot tretji. Le Rus Anton Šipulin je bil še drugič zapored neulovljiv. V smučini je strl zamejca Mesotitscha iz vasice Kot v Šentjanžu v Rožu. Avstrijec, ki občasno trenira tudi na Pokljuki, je večino največjih uspehov dosegel prav v Antholzu. Poskočni Francoz Martin Fourcade, ki je prej pokal od moči, pa se je že pred ciljem vdal, ker ni zmogel nadoknaditi le nekaj sekund. Šampionski ego še raste. Biatlonec iz Mrkopalja je kar šestkrat na 14 tekmah izkoristil priložnost za stopničke, s čimer ga z osmimi prekaša le Fourcade, ki z velikim naskokom vodi v svetovnem pokalu.
»Ti uspehi so nekaj novega zame. Vedno sem želel, da mi uspe na tej ravni, ne le na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah. zdaj dokazujem, da lahko kadar koli in tudi dokaj konstantno tekmujem na zelo visokem nivoju v celi sezoni. Po toliko uspehih, vrhunec sta seveda dve zmagi, bi morda moral spremeniti svoje cilje za sezono,« je razmišljal Fak, potem ko je nanizal kar tretji dvojček uvrstitev med najboljšo trojico, in sicer v Hochfilznu, na Pokljuki in v Antholzu. Tretje mesto v svetovnem pokalu je še kako dosegljivo. Posebno če niz velikega potegne v Novem mestu na Moravskem.
No, le vprašanje časa je, kdaj bo 25-letnik začel nizati zmago za zmago. Tudi v situaciji, kot je bila nedeljska tekma štafet, se potrudi v najboljši meri, čeprav z drugim časom predaje ni zmogel četverice dvigniti višje od 14. mesta. Potem ko je Peter Dokl kot najšibkejši člen svoj del opravil zelo dobro, sta Klemen Bauer in Janez Marič pri streljanju stoje z osmimi naboji zadela le tri tarče.
Še večja priložnost kot Faku se je na sobotni zasledovalni tekmi kazala Teji Gregorin. Projekt »lov na zmago«, ki ga je zastavila s skokom v leto 2013, je kazal vidne spremembe. Čeprav je začela kot enajsta, je na zadnji četrti strelski postanek pritekla skupaj z varovanko bivšega slovenskega tekaško-biatlonskega trenerja Vladimirja Korolkeviča, Ukrajinko Oleno Pidrušno, in še eno varovanko bivšega slovenskega tekaškega trenerja Jarma Punkkinena, Finko Kaiso Mkarainen. A pritiska zmage ni vzdržala kot tudi preostali dve ne. Da je bistvo v glavi, je vse tri podučila prva dama sezone, Norvežanka Tora Berger.
Ob treh zgrešenih tarčah je Gregorinova z zelo hitrim zaključkom le ujela osmo mesto in evrskega tisočaka. »Bala sem se streljanja stoje, saj imam več težav tudi na treningih. Nisem našla ritma. Spet so se mi tresle noge. Ni pomagalo, čeprav sem se trudila za vsako tarčo. Mislim, da sem naredila največ, kar sem zmogla,« je pojasnjevala Teja Gregorin. Kar sprijaznjena, da (še) nima vsaj delčka Fakovega zmagovitega instinkta. »Vem, s tako tekaško formo bi lahko dosegla več. Za stopničke pa je pač tudi na strelišču treba biti popoln, sama pa nisem bila,« se zaveda.
