Klubski predstavnik je prišel ponj, češ da je potekel čas za druženje s sedmo silo. Nikola Grbić, ki je na mrzlem hodniku stal zgolj v športni opremi, je razumel namig, toda odločil se je, da bo odgovoril na vsa novinarska vprašanja. Želel je končati tisto, kar je začel. Tako kot vse v svoji karieri, ki še vedno traja na vrhunski ravni, čeprav bo septembra upihnil 40 svečk. Športnim veteranom radi laskamo, da so kot vino – starejši so, boljši so. Za Grbića moramo ta rek prirediti – starejši je, a še vedno najboljši.
Prejšnji teden je proti ACH Volleyju šele prvič zaigral v Ljubljani. Najprej v prvem nizu tekme, ko je bil izid poravnan na 22:22, nato pa še v tretjem, ko je slovenski klub vodil z 21:17. V obeh primerih je Cuneo nato niz dobil s 25:23. Grbić ni storil nič posebnega, potek igre je spremenil že s tem, da se je pojavil na igrišču. Soigralce je pomiril in jim vliv samozavest, slovenske tekmece pa začaral s svojo veličino. »Grbić je vodja, ki igra s hladno glavo, ima vroče srce ter neizmeren repertoar zamisli. V tekmo pride, ko se odloča,« je oni dan zapisal starosta slovenske odbojke Viktor Krevsel.
Do vseh se obnaša enako
Grbić bi lagal, če bi trdil, da o koncu kariere še ni razmišljal. »Od leta 1994 igram v Italiji, kar pomeni osem mesecev tedenskih bitk na kri in nož. Težko je biti venomer pod stresom, kajti kamor koli pridemo, igramo na zmago. Včasih postaneš zasičen ali ti zmanjka motivacije. V takšnih trenutkih si ne želim niti v dvorano, niti na trening niti kamor koli... Enostavno bi se posvetil družini in mesec dni taval po Mehiki ali na Havajih,« je dejal pred desetimi leti. Eksotični kraji ga zanimajo bistveno manj, ko načrtuje odbojkarsko kariero: »V Italiji sem tako finančno kot osebno zelo zadovoljen. Vendar tudi če bi odšel na Japonsko ali v Brazilijo, me tam ne bi vzeli zaradi šestega mesta v ligi. Pritisk zmage bo na meni vsepovsod.«
Ko Grbić spregovori, to počne z jasnimi in tekočimi mislimi. Ali se pogovarja z navijačem, novinarjem ali pa starim prijateljem, se do vseh obnaša enako. Spoštljivo in umirjeno. Če na drugi strani začuti nervozo, sogovornika skuša sprostiti z rahlim nasmeškom. »Z leti sem ugotovil, da je za nekatere stvari potreben čas. Ni dovolj, da nekaj slišiš ali da ti nekdo nekaj pove. Pomembno je, da to doživiš. Gre za proces odraščanja, ki pri nekaterih poteka hitreje, pri drugih počasneje,« razmišlja Grbić. »Pri mlajših odbojkarjih me moti nezrelost, predvsem življenjska. Odigrajo dobro tekmo in jih toliko zanese, da se ne morejo ustrezno pripraviti na naslednjo tekmo.«
V reprezentancah Jugoslavije, Srbije in Črne gore ter na koncu Srbije je pobral odličja na osemnajstih velikih tekmovanjih. Krona kariere je bila zlata kolajna na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju. »Če sem iskren, sem imel največje osebno zadovoljstvo, ko smo v polfinalu ugnali Italijo, še celo večje kot v finalu proti Rusiji. Z enim od italijanskih odbojkarjev sem imel neprijetno izkušnjo. Nisem vedel, da bomo kasneje osvojili zlato olimpijsko kolajno, toda ta zmaga proti Italiji mi je pomenila največ v karieri. Šlo je za čisto osebno zadovoljstvo, ki ni bilo povsem vezano le na odbojkarska igrišča,« se spominja Grbić.
Vrsto let kapetan reprezentance
V reprezentanci je bil določen čas njegov selektor tudi Veselin Vuković, ki je bil v zadnjih dveh letih strateg slovenske reprezentance. »Nikola Grbić je poosebljenje profesionalca, vrhunskega igralca in velikega človeka. Je res nekaj posebnega. Njegovo predvidevanje, njegov odnos... Če bi me kdo vprašal, po kom naj se zgleduje, da bi postal vrhunski igralec, bi mu samo rekel Nikola Grbić in pika,« je klobuk snel Vuković.
Vrsto let je bil Nikola Grbić kapetan reprezentance. V tej vlogi ni prizanašal niti svojemu starejšemu bratu Vladimirju, prav tako vrhunskemu odbojkarju. Vsaj tako pravi zgodba, ko je Vladimir v času nekih priprav malce zamudil na kosilo, ker se mu je zavlekel intervju v lobiju hotela. Vodstvo reprezentance s selektorjem Vukovićem se na ta »disciplinski prekršek« ni oziralo, a drugače je bilo z Nikolo. Takoj ko je Vladimir vstopil skozi vrata jedilnice, ga je k sebi poklical Nikola, ki je starejšemu bratu povsem umirjeno, a odločno povedal, da si je kaj takega privoščil zadnjič.
Odbojkarji po svetu ne spadajo med najbolj oblegane športnike, a drugače je v Srbiji. Nikola in Vladimir Grbić imata v domovini status estradnikov, zato o njiju pišejo tudi rumeni mediji. Pod drobnogledom je vsak korak njunega zasebnega življenja. Prav nič redki niso niti intervjuji, kjer Nikola govori o svoji družini, dveh sinovih in drugem zakonu. Najprej je bil pet let poročen s srednješolsko ljubeznijo Milico, zdaj pa je od leta 2006 poročen s Stanislavo. Z vsako ima po enega otroka. »V drugo sem si želel deklico, toda usoda je želela drugače,« je rekel Nikola Grbić.
Srbski športniki posegajo po najboljših dosežkih v globalnih športnih panogah, kot so nogomet, tenis, košarka in odbojka. »Šport je edina pozitivna stvar, ki se nam je dogodila v zadnjih dvajsetih letih,« pravi Grbič, ki izpostavlja še drugo dimenzijo. »Pri nas je bila vojna, bili smo pod embargom, zato je imel ves svet slabo mnenje o nas. Ljudje v Srbiji vidijo športnike kot edine, ki domovino predstavljajo v lepi luči. Po športni strani sem ponosen, ker nas doma noro častijo, a po človeški mi je žal, saj to pomeni, da je siceršnje stanje v Srbiji zelo slabo. Sam namreč ne vidim Švicarjev, da bi bili nori na svoje športnike.«