Odprta pot do boja za kolajne

Dogovorili smo se, da bomo skušali igrati trdo, ostro in agresivno v obrambi, a nam to ni uspevalo. Kar zadeva obrambo, je bila to ena naših slabših iger na tem tekmovanju. Preveč smo padli in razen nekaterih krajših obdobij nismo bili v tem delu igre na ravni prejšnjih tekem. Ne vem, zakaj. Dobili smo preveč zadetkov skozi sredino obrambe, kar ne bi smeli. Imeli smo še veliko izključitev: tudi jaz sem moral na začetku v dobrih dvajsetih minutah dvakrat na kazensko klop, kar se mi v karieri ni še nikoli zgodilo. A sočasno smo proti Srbiji pokazali našo najboljšo predstavo v napadu v Španiji, nasprotniki pa nam kljub spremembam svoje obrambe niso povzročali težav in smo jo zlahka prebijali. Edina večja ovira je bil v drugem polčasu občasno vratar Darko Stanić. A še vedno čakam in čakamo v nadaljevanju prvenstva na idealno slovensko tekmo – dobra napad in obramba tako v prvem kot v drugem polčasu.

Ko smo šest minut pred koncem zaostajali za tri zadetke, smo se v trenutku streznili in videli, da tako ne bo šlo več naprej. Grozil nam je poraz, ki bi nas v najslabšem primeru lahko porinil celo na tretje mesto. Vedeli smo, da če slučajno izgubimo, si bomo za poraz krivi izključno sami in nihče drug. A v zadnjih minutah smo le stisnili v obrambi maksimum, vratar Prošt je nekajkrat izjemno posredoval, v napadu pa smo zadeli skoraj vse, kar smo streljali proti srbskim vratom. Na hitro smo obrnili potek tekme v našo korist. Ena od odlik slovenske reprezentance je tudi ta, da se nikoli ne preda, da tudi v najtežjih trenutkih ne izgublja živcev in da ne pride do razpada sistema.

Ne, niti v enem trenutku. Nikoli med igro ne razmišljam o takih stvareh, ne računam in ne kalkuliram. Poleg tega tudi nisem vedel, kako se je končala tekma za prvo mesto v skupini D med Španijo in Hrvaško, ki se je začela dobro uro pred našim obračunom s Srbijo. Med tekmo proti Srbiji sem ves čas razmišljal le o tem, kako priti do zmage ali vsaj remija, ki bi nam prinesla prvo mesto, ne pa, kaj se bo z nami dogajalo v nadaljevanju svetovnega prvenstva.

Lagal bi, če bi dejal, da nismo vedeli, kaj nam prinaša prvo mesto v skupini – lažjega nasprotnika tako v osmini finala kot v četrtfinalu. V Španijo smo šli s ciljem, da osvojimo prvo mesto v skupini, manj kot o drugem pa sploh nismo razmišljali. S prvim mestom smo dobili Egipt, če bi bili drugi ali tretji, pa bi se v osmini finala pomerili s Španijo ali Madžarsko. Vsaj na papirju imamo odprto pot do polfinala in boja za kolajne. Slovenska reprezentanca je samozavestna in kakovostna, igralci pa verjamemo vase in drug v drugega. To se je najbolje videlo predvsem v končnicah tekem, ki smo jih standardno reševali v svojo korist, čeprav imamo v povprečju dokaj mlado in neizkušeno ekipo. Toda končnice smo odigrali tako, kot bi bili starejši in izkušenejši, tudi v najtežjih trenutkih pa smo pokazali in dokazali, da smo pravi kolektiv in klapa.

Mogoče pa so Španci namerno izgubili proti Hrvatom in si tako namestili lažje nasprotnike, saj bodo v osmini finala igrali s Srbijo, v četrtfinalu pa z reprezentanco Nemčije. Hrvati na tem svetovnem prvenstvu igrajo odlično v obrambi, medtem ko me v napadu na postavljeno obrambo niso navdušili. Toda njihovi hitri protinapadi so ubijalski, prav z obrambo in kontrami pa se dobivajo tekme na velikih tekmovanjih. Vsekakor imamo vsaj na papirju lažjo pot do polfinala kot Hrvaška, zdaj pa moramo to tudi izkoristiti.

Zdaj se moramo seveda najprej osredotočiti na Egipčane, ki so v skupini D v Madridu sicer izgubili proti Hrvaški, Španiji in Madžarski ter premagali Avstralijo in remizirali z Alžirijo, a so kljub temu dobra reprezentanca. Če se nekdo uvrsti v osmino finala svetovnega prvenstva, pač ne more biti slab. Egipt sem že nekajkrat gledal na letošnjem SP: njegova globoka obramba bi nam morala ustrezati, saj imamo hitre in spretne igralce, naša 6-0 pa bi morala biti pravo protiorožje zanj. Egipt je premagljiv, naš cilj pa sta zmaga in napredovanje v četrtfinale.