Mar ne bi morali kriviti Dnevnika in ostale medije, ker mi zastavljate vprašanja (smeh)? Poglejte, v klubu so upravičeni do svojega mnenja. Obstaja znan citat, ki ga verjetno neupravičeno pripisujejo Voltairu: morda se ne strinjam s tem, kar praviš, a bom do smrti branil pravico, da to lahko poveš. Je pa še en znan citat, ki ga pripisujejo Vladimirju Leninu, namreč da imaš popolno pravico povedati, kar hočeš, sam pa imam absolutno pravico, da te zato ustrelim. Morda je v Sloveniji nekaj ljudi, ki imajo radi drugi citat. Američani mislimo, da je pravi pogled Voltairov. Gotovo bi bilo narobe, če bi se vmešavali v notranjo politiko države. Vendar tega ne počnemo. Smo pa prijatelji Slovenije in trdno prepričani, da lahko izrazimo skrb za blaginjo Slovenije.
Ker ste omenili, da vam mediji postavljamo vprašanja – pred desetimi dnevi ste novinarje povabili na svoj dom, kjer ste imeli pravzaprav tiskovno konferenco. Kolikor vem, ste edini veleposlanik, ki to počne in govori o domačih zadevah Slovenije.Nisem prepričan, da sem edini. Tudi britanski in drugi veleposlaniki včasih komentirajo. Res govorim več kot ostali, a Slovenci so zelo bistri, izobraženi. Dobro je, da dobijo veliko različnih pogledov. Če jim niso všeč, naj se zanje preprosto ne zmenijo. Če so jim všeč, jim morda pomagajo pri razmišljanju.
Ob predsedniških volitvah ste rekli, da podpirate kandidata, ki bi združil politične stranke. Prednik Pahor je bil tisti, ki je prav to sporočilo zelo močno potisnil v ospredje svoje kampanje. Zato je bilo mogoče vaše besede razumeti kot podporo njemu.Mogoče, a enako sta govorila nekdanji predsednik Türk ali evropski poslanec Milan Zver. Razlika, če sploh obstaja, je, da so Slovenci ocenili, da je sporočilo gospoda Pahorja bolj iskreno. A moj komentar se lahko enakomerno nanaša na vse tri.
V pismu vam posredno očitajo tudi kršenje dunajske konvencije o diplomatskih odnosih.To je zelo slaba analiza dunajske konvencije. Kar rečem javno, poročamo Washingtonu. In smo usklajeni, ni nestrinjanj. Povedati ljudem, da so gospodarske reforme ključne in da bi morali pazljivo premisliti, preden sprejemajo odločitve, bo težko označiti za kršenje kakšne konvencije.
Rekli ste, da ste usklajeni z Washingtonom. Koliko usmeritev o načinu svojega veleposlaniškega delovanja dobite iz prestolnice?Veleposlaniki imamo na splošno precej svobode. So interesi, ki jih želimo ščititi in podpirati v vsaki državi, in imamo določeno dostojnost obnašanja, ki jo želimo vzdrževati. A načeloma se v ameriškem diplomatskem zboru veleposlanikom popolnoma zaupa. Način, kako opravljamo delo, je v veliki meri prepuščen nam. Ta pa je odvisen od osebnosti veleposlanika, države, kjer dela, in specifičnih vprašanj države.
Ko je pretekli teden tekla beseda o slovenskih politikih, ste dali zanimivo izjavo: »Obstaja neki določen užitek v tem, da te napadajo.« To velja tudi za vas?To sem rekel? (smeh) Mislim, da sem se šalil. Ne maram, da me napadajo. Nihče tega nima rad. Moje sporočilo pa je, da bom ne glede na naravo kritik in napadov še naprej počel, kar se mi zdi najboljše za Slovenijo in kot vidim primerno svojo vlogo. Kritika ne bo spremenila tega, kako delam.
Lahko vaše izjave, ki so deležne kritik, škodujejo ameriškim interesom? Slovenska in evropska javnost sta bili zelo kritični do prejšnje ameriške vlade, kar je posledično oteževalo politično sodelovanje.Mislite na napad na Irak?
Na primer.Težko verjamem, da sem v isti kategoriji kot invazija na Irak (smeh). Ne, razumem, kam merite. A tu so razlogi za in proti. Mnogi Slovenci po mojem cenijo odkrit dialog. Da se z njimi ne ravna kot z otroki. Mislim, da ima večina Slovencev to rajši kot nekakšno psevdodiplomacijo, ki govori le, kako čudovito in lepo je vse v Sloveniji. Zame je to žaljivo.
Če vas zdaj po vsem tem vprašam, ali bi morala Janša in Jankovič odstopiti, kaj boste rekli?Z odgovorom na to vprašanje bi se se vmešaval (v notranjo politiko) in to bi bilo neprimerno. Meni ni težko imeti jasne predstave, kaj bi morala storiti. Če bi bil sam predsednik vlade ali župan, pa je to mnogo bolj zapleteno. Gre za premislek: kaj bo, če odstopim in bodo zastale reforme. Kaj bo, če ne odstopim in bodo predčasne volite. Če odstopim – bodo ljudje v Sloveniji to razumeli kot priznanje krivde ali bodo rekli, da je bilo to pogumno državniško dejanje. Zato zanju odločitev ni tako lahka, kot mislimo vsi drugi.
Ste prebrali celo poročilo protikorupcijske komisije? Kaj si mislite o njem?Prebral sem povzetke. Gre za zapleteno zadevo. Mislim, da je vodja protikorupcijske komisije zelo pošten človek z visoko integriteto. A Slovenija je zelo majhna država, kjer vsak pozna vsakogar, tu so vedno ugibanja, kdo je s kom povezan in kako. Skoraj sistemsko dejstvo je, da se poročilom ne zaupa, in to z obeh strani. Lahko bi razumel, da če si Janša, Janković ali kdo tretji, težko trdno verjameš, da je to objektivno in pošteno poročilo. Sam verjamem, da so bili nameni pošteni, ampak morda sem naiven.
Kot tujec, kaj si mislite o pismih, ki iz Slovenije romajo v tujino? Imajo učinek?Mislim, da prinašajo tveganje negativnega vpliva, ne pozitivnega. Kajti tujci pisma vedno sprejmejo kot malce čudna, celo pismo Toša. Pisma so vedno tako negativna, zarotniška in kritična, da bi bilo bolje, če bi jim prilili nekaj pozitivnih besed in čustev. Slovenijo potiskajo v začaran krog obtožb in protiobtožb. Po drugi strani pa, če so ljudje trdno prepričani, da je to resnica, seveda tudi čutijo, da jo morajo napisati. Nimam razlogov, da bi dvomil o njihovem iskrenem prepričanju.
Presenetljivo, morda so ZDA bolj kot Evropa naklonjene pristopu z državnimi spodbujanji gospodarstva. Na neki način s tem, ko podpirate slovenske reforme varčevalnih ukrepov, govorite nasprotno od tega, kar počno ZDA.Mislim, da ne. Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da bodo ZDA prav tako preprosto morale začeti varčevati. Drugi razlog je, da so varčevalni programi v Sloveniji in potreba po reformah le prvi korak. Mislim, da ima ta vlada tudi načrt spodbujanja in naložb. Pravzaprav izvaja reforme v bolj odgovornem in pogumnem vrstnem redu kot Američani.
Informacija ta teden, da bosta kmalu v Slovenijo prišla dva zapornika iz Guantanama, je očitno napačna. Potrdili pa ste, da je bil tukaj predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva. S kom se je pogovarjal in kako daleč so ti pogovori?Tako s to vlado kot s prejšnjo vlado smo imeli uvodne pogovore o tem, da bi preselili le enega pripornika. Na to gledamo kot na človekoljubno vprašanje. Mislim, da tako gledajo tudi slovenska vlada in Slovenci. A ni bila sprejeta nobena dokončna odločitev. Ne bi povedal, s kom konkretno se je naš predstavnik srečal, toda pogovori so še kar daleč od konca, če bomo tja sploh prišli.
Kje so težave?Je dobra volja s strani te in prejšnje vlade, a Slovenija je bila v nekaj političnih krizah. Zelo iskreno rečeno, s tem sploh nisem močno pritiskal. To je dober primer tega, kar ste prej vprašali o razmerju veleposlaništvo – Washington. Za našo vlado je premestitev pripornikov iz Guantanama prednostno vprašanje. Toda veleposlanik se sam odloča, kako se bo tega lotil. Moja odločitev v zadnjih skoraj dveh letih je bila, da ima Slovenija preveč drugih težav, da bi iz tega delal nujno zadevo.
Bi ZDA plačale za njihovo bivanje in druge stroške?Ameriška vlada bi, če bi bil pripornik iz Guantanama, absolutno plačala stroške, če bi bil od kod drugod, pa bi se poskušalo najti sredstva zunaj Slovenije. V praksi se zaradi tega ne bi sesul slovenski proračun. Toda na politični ravni je težko reči ljudem, ki so brezposelni ali komaj shajajo, da bodo za takšnega posameznika, ki bo prišel v Slovenijo, porabili nekaj tisoč evrov.
Tako vi kot predstavnik ameriškega predsednika ste dejali, da bi bilo zelo dobro, če bi Slovenija pravočasno ratificirala pristopno pogodbo s Hrvaško. Nekateri na Hrvaškem to razumejo kot pritisk na Slovenijo. Če rečete, da je treba ratificirati pogodbo pravočasno, je res mogoče razumeti, da jo je treba ratificirati ne glede na slovenske zahteve.Na žalost imate prav, da so nekateri hrvaški časniki to tako razumeli. Toda naše sporočilo Hrvaški je zrcalno našemu sporočilu Sloveniji. To pa je, da morate najti kompromis, se zavedati, da je tudi Slovenija v težkem položaju. Če Hrvaška 1. julija ne vstopi v Evropsko unijo, bo to katastrofa ali najmanj zelo nesrečen položaj za Hrvaško, za Slovenijo in za vso EU. Naša stališča so prav enako trda do Slovenije in Hrvaške: da bosta obe krivi, če ne uspeta, in da bodo šle zasluge obema, če se spor reši do 1. julija.
Decembrske proteste ste si ogledali v živo, zaviti v šal. Si jih boste še ogledali?Moj varnostnik mi grozi, da me bo pretepel, če grem. Je pa zelo mikavno. (smeh)
