Dr. Miha Mazzini je tisti isti Miha Mazzini, ki ga poznamo kot veščega zgodbarja, verjetno najboljšega slovenskega kolumnista ter nagrajevanega scenarista in režiserja. Zato tveganje s knjigo Rojeni za zgodbe (izdala jo je založba eBesede) ni veliko.
Delo, ki je nastalo na osnovi avtorjeve doktorske disertacije, je plod teoretskega in praktičnega raziskovanja. V prvi vrsti je rezultat študija širokega polja vednosti (od biologije in nevrologije do psihologije, sociologije in antropologije) ter tako bogat vir raznovrstnega znanja. Napisano je kratkočasno in jedrnato kot avtorjeve najboljše kratke zgodbe. Na bralcu prijazen način so poglavja strjena v kratke nize, z avtorskim slogom jih blago veže v pripoved o izbranem predmetu. Ne manjka trenutkov uvida in – ja, v zgodovini ustvarjalnosti se je vsekakor napisalo tudi že nekaj nadvse komičnih zgodb.
Sicer pa je poglavitna odlika dela njegov prispevek k znanju na temo ustvarjalnosti in samega ustvarjalnega akta, ki je, kot se izkaže – mnogo več kot akt. In tudi mnogo več kot le proces. Ustvarjalnost je fenomen. Hkrati v nasprotju s človeško naravo, hkrati pa tisti evolucijski moment, ki nam je omogočil preživetje. Rekli bi lahko tudi: ker smo ustvarjalni in obdarjeni z domišljijo, preživetje vrste predpostavljamo tudi za naprej.
Muze, bog, veščine, navdih
Rečeno z Gauguinom in skladno z Mazzinijevimi ugotovitvami je središče umetnosti v možganih in nikjer drugje. Niso pa tako mislili od nekdaj. Starim Grkom so pomagale muze, pred njimi niso bili varni ne učenjaki ne pastirji ne vojaki. Ajshil si je dal v nagrobni kamen med zasluge vklesati le vojaške – njegova ustvarjalnost v resnici ni »pripadala« njemu. Sicer pa so, kot piše Mazzini, stari Grki uspešno posejali tudi teorijo o ustvarjalnosti, ki izvira iz norosti.
Judaizem, krščanstvo in druge religije, katerih razcvet pride s starim in srednjim vekom, svojo ustvarjalnost seveda dolgujejo Bogu, dosežkov skorajda ni brez velikega trpljenja. Prvi pravi pretres prinese renesansa, ki marsikaj, tudi ustvarjalnost, poveže z individualizmom. Z razsvetljenstvom in industrijsko revolucijo umetnost postane veščina, obrtno znanje, navdih je izenačen z idejo, razumskim domislekom, ugotavlja Mazzini. Takšna banalizacija umetnosti in »koristoljubje« potem pretresata romantika, ki poudarja navdih kot zbližanje z naravo. V tovrstna pojmovanja se začne kmalu vpletati vrsta znanosti, ki so v vzponu: biologija, statistika, psihologija, psihoanaliza, bistre uvide v ustvarjalnost pogosto ponudijo pisatelji... Med Slovenci sta se v teoriji ustvarjalnosti pred Mazzinijem preizkušala predvsem psihologa Anton Trstenjak in Benjamin Jurman.
Ustvarjalni kljub tratenju energije
Posebej zanimivo je Mazzinijevo razlaganje nekaterih osnovnih bioloških načel. Po teh je ustvarjanje kot še marsikaj drugega razmetavanje z energijo, živim bitjem je namreč skupna evolucijska postavka preživetja z največjim prihrankom energije. Človek denimo je zato podvržen izvajanju raznovrstnih rutin, vseh niti ne nosi v zavesti. Ogromno jih nastane v prvih petih letih življenja, ko »dobimo operacijski sistem, na katerega potem zlagamo vse poznejše rutine,« piše avtor. Rutine se nadalje sestavljajo v sisteme, ki nam omogočajo hitre osmislitve brez razmišljanja: »Nacionalistu je vedno jasno, da so za vsak problem krivi priseljenci, verniku pa, da za vsem stoji Bog.« Za nameček nam na poti stoji naša nesposobnost obdržati pozornost – to je težko dolgo ohranjati, ker je z evolucijskega vidika povsem nenaravna. »Narejeni smo za preskakovanje med signali iz okolja in če bi bili naši predniki sposobni globokega in dolgega osredotočanja na nekaj nepomembnega, bi človeštvo hitro izumrlo.«
Na naši strani je »zgodbarska zavest«
Ustvarjalnost je torej primer popolnega upora osnovni biologiji, neprestanega spopada s trdim vezjem navad in zdravega razuma. Od kod torej prihaja in s katerimi vzgibi je povezana? Če že ne biologija, je na »naši strani« vsaj psihologija, bi ugotavljali po Mazziniju. Predprogramirani smo namreč tudi za vzdrževanje kontrole nad lastnim življenjem in iluzije nadzora. Izvrstni smo pri samoslepljenju. Možnost preživetja nam zviša občutek, da smo nekaj posebnega. »Možgani se trudijo, da je, pa kar koli se že zgodi, vedno kasneje jasno, da smo imeli prav. Nekateri avtorji imenujejo del naše zavesti zgodbarska zavest ('narrative consciousness'), in ta deluje nekako kot oddelek za odnose z javnostmi v podjetju – stalno išče razlage za naša dejanja in izmišljije služijo ohranitvi jaza.«
Potem je tu naš jezik. Mazzini piše, da bi jezik, kot ga poznamo danes, utegnil evolucijsko zmagati, ker gre za orodje, ki uspešno zavaja – »lažje je lagati z besedo kot s telesom«. Ker tvorec sporočila in njegov prejemnik verjetno nimata istega imaginarnega prostora, jezik celo močneje kot k jasnosti pripomore k njenemu nasprotju in lažjemu prikrajanju realnosti. Hkrati smo seveda bitja domišljije. Ta veča našo sposobnost preživetja, saj v njej zrastejo prostori, ki so lepši in popolnejši od realnega. Domišljija je bržkone bila in bo osnova za vsako družbeno spremembo na bolje.
Mazzinijev sklep pri tem je, da naši možgani težijo k celoti in povezovanju, pri čemer sta naša zavest in občutek nadzora dokaj novi pridobitvi. Naš stik z realnostjo ostaja omejen, saj vseh informacij nismo sposobno predelati. Tu nastopi vloga umetniškega dela: »Je najširši in najboljši možni način za posredovanje največjega dela informacij o našem notranjem svetu.« Hkrati pa nam zagotavlja vsaj slutnjo celote, ki nas obdaja, še razmišlja avtor.
Ko problem potone v nezavedno
To pelje do ključnega vprašanja knjige, kako se s tako težavno nalogo vedno znova spopade pisatelj. Pri raziskovanju pisateljeve »plati zgodbe« Mazzini upošteva razliko med idejo in navdihom. Ideja je navadno razumska, pomeni reševanje problema, po avtorjevo gre za »ustvarjalnost na zahtevo« ali celo pod pritiskom situacije, medtem ko navdih prinese s sabo aktivacijo nezavednega.
To pomeni, da navdih možgane aktivira intenzivneje, gre za dogodek z značilnostmi izbruha. »Zagledali smo nekaj novega, kar nas pretrese – močnejše je od nas, prevzame nas in nas preseneti. Gre za rešitev problema, o katerem nismo vedeli, da ga sploh imamo.« Naši možgani namreč niso narejeni le za reševanje problemov, pač pa tudi za njihovo iskanje in ustvarjanje. »Za vse drugo, samo za mirovanje ne,« kar lahko potrdi vsakdo, ki si je problem ustvaril iz golega dolgčasa.
Pri tem je ustvarjalčevo delo podvrženo določeni shemi. Ob samem ustvarjalnem trenutku štejejo tudi faze opazovanja, preverjanja, beleženja in konstrukcije ter priprave na pisanje. Izjemnega pomena je, paradoksalno, tisti del, ko ustvarjalec dejavno ne počne ničesar. Inkubacija je stalen, nenehen proces, vzporeden z zavestjo, pomemben pa je ravno zato, ker ni pod nadzorom jaza, piše Mazzini. Opazimo jo tudi v vsakdanjem življenju, ko poskušamo rešiti čisto določen problem, pa vmes odnehamo ali se ukvarjamo s čim povsem drugim, nakar se rešitev pojavi sama.
»Od prvega osnutka umetnine je treba vso nadaljnjo pot do konca prehoditi po kolenih,« kot je zapisal Vladimir Holan. Izkaže se, da sestavljajo pisateljevanje ob navdihu vsi atributi, značilni za katero koli odgovornejše delo: obilica znanja, pozornost do ljudi in okolice, zmožnost koncentracije, potrpežljivost, vztrajnost in sposobnost stopiti korak stran, da se viri obnovijo, pogled izjasni ali problem reši po bližnjici.