To je odgovor SDS na ugotovitve protikorupcijske komisije o izrazitih korupcijskih tveganjih pri premierju Janezu Janši, ki ga je največja vladna stranka poslala evropskim institucijam in njihovim vodilnim predstavnikom (med njimi predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schulzu) ter drugim političnim prijateljem v tujini. In jih presenetila tovrstne komunikacije najvišjih političnih predstavnikov držav namreč niso nekaj običajnega. Ko je na primer nekdanji avstrijski zunanji minister in nekoč predsednik avstrijske ljudske stranke Alois Mock pred leti obiskal Slovenijo, so ga novinarji na tiskovni konferenci na sedežu takratne SKD povprašali tudi o stališčih do ene od neprimernih potez tedanjega koroškega glavarja Jörga Haiderja. Notranjih razmer v tujini ne razlagam, je bil odločen Mock.

Janez Janša obveščanje tujine očitno razume drugače. A ne vedno. Peticija 571 novinarjev je bila osrednja tema njegovih kritik ob glasovanju o zaupnici, ki ga je leta 2007 sprožil v parlamentu. Ob pismu koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS) je napovedal tožbo. »Ovajanje pač ni lepo in nikoli ne bo,« je o »predpotopnem tekstu« kulturnikov povedal nekdanji Janšev kulturni minister Vasko Simoniti. O ovajanju, ki si ga je privoščila SDS, pa nič.

A je med obveščanjem tujine s strani civilne družbe in s strani najvišjih predstavnikov države vendarle bistvena razlika. V prvem primeru na nepravilnosti najpogosteje opozarjajo tisti, ki nimajo možnosti vplivanja; gre za klic neprivilegiranih, za katerega je politika doma gluha. V avtoritarnih sistemih je lahko takšno obveščanje celo edini učinkovit način opozarjanja na nepravilnosti v domovini spomnimo se nastopa profesorja Franceta Bučarja, ki je leta 1988 na zasedanju Sveta Evrope v Strasbourgu opozoril na kršenje temeljnih človekovih pravic v tedanji Jugoslaviji. Politika, zlasti vladajoča, pa na razmere v domovini neposredno vpliva, saj sprejema in spreminja zakone, sprejema ukrepe, nadzoruje njihovo izvajanje... V rokah ima torej vzvode, da morebitne nepravilnosti ustavi brez tarnanja v tujini.

Tokratno pismo pa ni prvo tožarjenje SDS na tujem, res pa je, da se je takšnega načina doslej posluževala predvsem v opoziciji. Ob imenovanju Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča je tujim institucijam in javnosti sporočila, da »mnogi indici kažejo, da je bil član tajnih komisij jugoslovanske armade, ki so – ob izogibanju vsem legalnim postopkom – verificirale ubijanje oseb, ki so ilegalno prečkale državno mejo«. Pol leta pred tem je v imenu SDS nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel tuje diplomate obveščal o »oblakih, ki so dejansko prekrili slovensko sonce« in o mednarodnem terorizmu predsednika države Danila Türka. Leto kasneje so v angleščino prevedli in na tuje naslove posredovali Pahorjev nerodni off-the-record pogovor z novinarji, v katerem je med drugim povedal, da je EU zaradi nedemokratičnih reform izolirala Madžarsko.

Pismo SDS je sicer bolj kot obvestilo tujim politikom mogoče razumeti kot nagovor domače javnosti. Zato bo podobnih napadov na vse, ki jih vidijo kot krivce za Janšev najverjetnejši odhod s premierskega mesta, v prihodnjih dneh in tednih še veliko. Če je odziv Jankovića in Janše na poročilo protikorupcijske komisije v osnovnih točkah enak ne eden ne drugi v svojih ravnanjih ne vidita ničesar spornega ter vztrajata na javnih funkcijah in če nobena od največjih strank ni zmogla kritične ocene ravnanja svojega predsednika, pa je med ravnanjem PS in SDS vendarle pomembna razlika. Predstavniki Pozitivne Slovenije ob branjenju Jankovića ne diskreditirajo članov protikorupcijske komisije in se ne zatekajo k teorijam zarot, SDS pa pri obrambi Janše ne izbira sredstev za rušenje ugleda komisije oziroma institucij pravne države. Gre pravzaprav za nadaljevanje že znane prakse. »Ne vem, kdaj in kje, a očitno je še vedno živa partija ali njena naslednica udbomafija, ali kakorkoli kdo pač poimenuje preživele metode in organizacije stalinističnih časov na Slovenskem, naročila navezi Kos-Hrastar, da obračunava z mano. (…) Glede na imena, ki se pojavljajo v ozadju te afere, gre za stare politične povezave, za stare akterje znanih afer, ponekod celo za družinsko-tožilsko-udbaške povezave, tako da me ne bi nič presenetilo,« je po vložitvi obtožnega predloga v zadevi Patria zapisal Janez Janša.

Ta teden se je na aktualne politične razmere odzvala tudi Rimskokatoliška cerkev. Njena uradna izjava je bila precej previdna in nejasna, v nedvoumen jezik pa jo je prevedel eden najpomembnejših predstavnikov RKC Ivan Štuhec. Janši in Jankoviću ni treba odstopiti, je ocenil (podporniki tako prvega kot drugega nedvomno prestajajo hude muke, ko morajo poleg njega braniti tudi njegovega največjega političnega nasprotnika). Nasprotno, odstopiti bi morali tisti, ki KPK »izkoriščajo za konstruiranje političnih afer«, in tisti politiki, ki so na prvo žogo zahtevali odstope. Odziv v slogu: če je podoba slaba, je treba razbiti ogledalo. O kakšnih osnovnih etičnih standardih, ki bi jih morali izpolnjevati politiki, pa v razmišljanju vplivnega moralnega teologa ne duha ne sluha.