Tisto, kar me je nekoliko zmotilo v zapisu spoštovanega kolega učitelja, je njegova ocena, da kot posledica varčevalnih ukrepov »bogatim v takšni družbi ne bo težko, saj bodo našli oziroma plačali način, da bodo njihovi otroci prišli do kvalitetne izobrazbe (doma ali v tujini), glede na majhnost Slovenije pa potrebujejo le okoli pet zasebnih gimnazij in fakultet, da zadostijo svojim željam«.

Iz tega zapisa je sklepati, kot da si izobraževanje v zasebnih gimnazijah v Sloveniji lahko privoščijo le otroci bogatih staršev. V gimnaziji, kjer sem zaposlen, 40 odstotkov dijakov prihaja iz vaškega okolja, četrtina pa iz primestnih naselij. Naši dijaki prihajajo iz družin, v katerih so v povprečju trije otroci, slovensko povprečje je precej nižje. Vsak peti dijak naše gimnazije je iz družine s po štirimi otroki, 15 odstotkov naših dijakov pa živi v družinah s petimi ali več otroki. To seveda niso otroci bogatih staršev. Če bi bilo na naši gimnaziji plačevanje šolnine obvezno, si starši naših dijakov tega ne bi mogli privoščiti. Preprosto zato, ker niso premožni. Iz šolskega Sklada za pomoč družinam dijakov, v katerega prispevajo svoje darove mnogi dobrotniki, starši, učitelji in prijatelji naše gimnazije, namreč vsak mesec za to, da lahko naši dijaki bivajo v dijaškem domu in da je vsem nudena enaka kvaliteta vzgoje in izobraževanja, razdelimo okoli 8000 evrov pomoči. Tako se lahko vsi dijaki ne glede na premoženjsko stanje staršev udeležujejo ekskurzij in drugih šolskih izletov, pojejo v pevskih zborih, ustvarjajo v likovnih delavnicah in imajo še mnoge druge možnosti za razvijanje svojih talentov.

Javnoveljavni program, ki ga izvaja gimnazija, v kateri poučujem, je res financiran s strani države (ne pa tudi investicijsko vzdrževanje, ki ga financira ustanovitelj), zato staršem ni treba plačevati šolnine. In tako je tudi prav, saj je to največji garant za to, da kot zasebna gimnazija nismo šola, ki bi bila namenjena zgolj otrokom bogatih staršev. Pri nas se učijo dijaki, ki so si šolo izbrali zaradi njenega programa in krščanske usmeritve. Starši naših dijakov so davkoplačevalci in imajo enako pravico kot vsi drugi državljani, da je izobraževanje njihovih otrok financirano s strani države. Tudi obnova stavbe ljubljanske Opere, na primer, je bila financirana iz denarja davkoplačevalcev, pa čeprav je ne obiskujejo vsi državljani.

Z zaskrbljenostjo spremljam odzive javnosti v zadnjih mesecih, kjer se skuša ustvarjati vtis konflikta med zasebnimi in javnimi šolami. V naši gimnaziji tako ravnatelj kot učitelji in dijaki odlično sodelujemo s številnimi slovenskimi javnimi šolami in imamo z njimi pristne prijateljske odnose. Izmenjujemo si medsebojne izkušnje in z različnimi praksami bogatimo slovenski šolski prostor. Javne šole v Sloveniji so tudi v evropskem merilu zelo kvalitetne in prepričan sem, da se tudi zasebne šole od njih lahko veliko naučimo. Ravno zaradi te kvalitete, ki jo je slovensko šolstvo doseglo v preteklem obdobju, sem tudi sam, tako kot moji kolegi v javnih šolah, zaskrbljen, kaj bodo napovedani varčevalni ukrepi pomenili za kvaliteto dela v gimnaziji, kjer poučujem. Kakršnikoli že bodo ti ukrepi, bodo namreč v enaki meri doleteli mene, moje sodelavce, vse kolege učitelje v javnih šolah in posledično tudi vse dijake v Sloveniji.

SIMON FEŠTANJ, Ljubljana