Pravi čas je nemogoče napovedati

Elitna »levica« ni alternativa

Toda ali je nujno tako? Ne vedno. Volitve so lahko pomembne, če se na njih pojavi stranka, ki ima možnost prekiniti proces omejevanja demokracije in doseči dejanske spremembe, tako na političnem kot na ekonomskem področju. Takšne so bile volitve leta 1970 v Čilu, kjer je zmagal Allende, ali leta 1990 na Haitiju, kjer je zmagal Aristide. Obe volilni zmagi sta bili tako prelomni, da sta sprožili svetovno paniko med reakcionarji, finančnimi trgi in tajnimi službami ter krvavi vojaški intervenciji. Volitve so še vedno lahko močno politično orožje vladanih, a le, če so dovolj dobro organizirani. V trenutni strankarski ponudbi v Sloveniji ni nikogar, ki bi dejansko zastopal interese delavcev, manjšin, naraščajoče množice revnih in brezpravnih, mladih brez prihodnosti in starejših z mizernimi pokojninami.

A sedanje vstajniško gibanje zbuja upanje, da to ni nujno in da ne bo vedno tako. Sprva se je vstaja osredotočala le na problem korupcije in s tem brez razloga pristajala na osnovno strukturno omejitev demokracije v kapitalizmu, na delitev na politično in ekonomsko polje, kjer drugo ni stvar demokratičnega odločanja. V nadaljevanju čedalje bolj stopa v ospredje socialno-ekonomska politika vstaje – upor proti varčevalnim ukrepom, množičnemu razlaščanju, napovedanim privatizacijam...

Hkrati je demokratizacija političnega prostora nujni pogoj kakršnihkoli resnih socialno-ekonomskih sprememb, saj neoliberalna socialno-ekonomska politika temelji ravno na omejevanju demokratičnih pravic in procesov (denimo pravice do referenduma) ter zaostrovanju tehnokratskih in avtoritarnih političnih tendenc, ki so razvidne iz vladnega prezira do pravil socialnega dialoga ter iz sprejemanja reform in zakonov po hitrem oziroma urgentnem postopku. Idealna neoliberalna politika temelji na rigidnih pravilih, kot so zlato fiskalno pravilo in maastrichtski kriteriji, in ne na demokratičnih procesih, s čimer si poskuša zagotavljati ireverzibilnost svojih antisocialnih in antidemokratičnih ukrepov.

Nova politična formacija, ki bi lahko prinesla dejanske spremembe, bi morala zato kombinirati boj tako za politično kot ekonomsko demokracijo ter hkrati prekiniti s sedanjo zaprto in incestuozno logiko političnega polja. Za drugo bi se morala povezati s formalnimi in neformalnimi delavskimi organizacijami ter povezati sedaj razpršena in neenotna družbena gibanja. Le enotna levica brez nostalgije po nekdanjih etatističnih in elitističnih partijah ter s politično sterilnostjo klasične socialdemokracije, ki je zmožna vase vključiti potenciale novih delavskih in družbenih gibanj in ki ne pristaja na podjetniško logiko aktualne strankarske ponudbe, je, tako kot Siriza v Grčiji, Leva fronta v Franciji ali Združena levica v Španiji, zmožna doseči politični preboj, ki ne bi bil le ponovitev obstoječega.

Vztrajanje pri zgolj kaznovanju odgovornih za korupcijo in njihovi nadomestitvi z ljudmi »etične integritete« ni dovolj. Nobenega zagotovila ni, da bodo »etičniki«, kot je na primer Virant, prenehali z varčevalnimi ukrepi in neoliberalnimi reformami, morda se bodo pri tem le nekoliko manj neposredno osebno okoristili. Legitimnosti v vstaji niso izgubili le posamezniki, ki predstavljajo politično elito, temveč predvsem njihova politika, njihova vizija »nujnih sprememb«. Odzivi na aktualno razkritje KPK v političnem in poslovnem »establishmentu« kažejo, da so elite, če se bo vstaja nadaljevala in krepila, pripravljene tudi na žrtvovanje svojih najvidnejših osebnosti le zato, da bi se »strukturne reforme« (beri: množično razlaščanje socialno najšibkejših ter zmanjševanje socialnih in delavskih pravic) nadaljevale, da bi njihov posel lahko potekal tako kot zmeraj.

Morebitne predčasne volitve so tako dvojen politični problem. Kot prvo, kaj početi z njimi, če je očitno, da elitna »levica« ne predstavlja dejanske alternative sedanji oblasti, kot se je pokazalo ob soglasnem sprejetju pokojninske reforme in znižanja davka na dobiček, ko sta oba pola politične kaste ob naraščajočem ljudskem pritisku in nezadovoljstvu hitro strnila vrste. In kot drugo, kdo naj zastopa dejansko alternativo režimu permanentnega varčevanja in recesije? Druga razsežnost odpira vprašanje tempiranja volitev – kdaj naj bodo razpisane, da bodo novim družbenim silam omogočile dovolj časa, da se združijo in organizirajo?

Vstaje ne glede na datum volitev in rošade

Odgovor na to vprašanje je težaven. Proces politične institucionalizacije vstajniškega gibanja bo dolgotrajen in nepredvidljiv. Naglo objektivno slabšanje socialnega položaja in hkrati zaostreno avtoritaren način vladanja, ki sta sprožila ljudsko ogorčenje, sta prehitela subjektivni moment organizacije alternativne politične sile, kar je proces, ki lahko traja še leta. Odgovor je pravzaprav ta, da ne glede na datum volitev in rošade znotraj obstoječih političnih elit nadaljujemo z vstajami in demokratičnim pritiskom od spodaj, da ne pustimo, da nas morebitna zmaga »levice« zavede ali pomiri, da dajemo vladajočim vedeti, da ne pristajamo ne na desno ne na levo različico rezov, privatizacij in kratenja osnovnih socialnih in demokratičnih pravic.

Temporalnost grajenja uporniške politične subjektivnosti je drugačna od utečenega ritma volitev, zato je pravi čas volitev nemogoče napovedati. Verjetno bodo tudi predčasne volitve, če bo do njih prišlo, sicer politično irelevantne, a lahko pomenijo delno zmago vstajniškega gibanja in pritisk na novo koalicijo, ki bo vedela, da jo potencialno čakajo nove vstaje. Ne glede na to, kdaj bodo, lahko pri predčasnih volitvah računamo na bolj ubogljivo in manj avtoritarno vlado. Po drugi strani bo boj za dejansko alternativo obstoječi politiki dolgotrajen in težaven – preseči moramo nacional(istič)no usmerjenost dela vstajniškega gibanja, naivno pričakovanje, da nas bo odrešila moralna katarza, prazno vero v pravno državo...

Desetletij ideološkega poneumljanja in politične desocializacije v kontekstu omejene politične in ukinjene ekonomske demokracije ni mogoče preobrniti čez noč. A hkrati politični dogodki, kot je sedanja vstaja, v kombinaciji s splošnimi stavkami in drugimi delavskimi akcijami, pospešijo temporalnost uporniške politične socializacije in subjektivacije, razbijajo vsakdanji cinizem in odpirajo nove možnosti političnega delovanja. Pravilno vprašanje pravzaprav ni, kdaj bodo naslednje volitve, temveč kdaj se bo v prostor omejene demokracije vmešala dejanska politična alternativa. Točnega odgovora na drugo vprašanje ne vem, a gotovo je, da če se vstaja ne bo zadovoljila zgolj z zamenjavo obrazov, če bo postajala vedno bolj množična, bolje organizirana in politično brezkompromisna, ta trenutek vsaj ni več, kot se je zdelo še nekaj mesecev nazaj, nemogoč.