Korupcija sama po sebi ljudi očitno niti ne moti toliko, dokler pač vladar ob tem, ko (malce) polni svoje žepe, še kaj zgradi in naredi kaj tudi za ljudi. Če sledimo popularnemu mnenju, torej hitro pristanemo na sklepu, da korupcija ni nujno slaba. Toda javno mnenje običajno ni najboljši kriterij za tovrstne presoje. Saj veste, Slovenci v povprečju poslušajo govejo muziko, jedo restan krompir in ga zalivajo z dolenjsko ali primorsko rdečo kislico.

Bolje se je zanesti na podatke. In če pogledamo podatke, se slika precej spremeni. Bolj koruptivne države običajno dosegajo nižje stopnje gospodarske rasti, torej nižjo rast splošne blaginje. Dreher in Herzfeld (2005) sta na vzorcu 71 držav za obdobje 1975–2001 ugotovila, da korupcija znižuje gospodarsko rast: povečanje korupcije za eno indeksno točko v povprečju zniža gospodarsko rast za 0,13 odstotne točke in BDP na prebivalca za 425 dolarjev. Povsem podobno kažejo tudi nekoliko novejši podatki Transparency International in UNIDO, ki vključujejo podatke za 158 držav v obdobju 1990–2008. Sklep je jasen: višja ko je stopnja korupcije, počasneje se povečuje splošna blaginja prebivalcev, merjena z rastjo BDP na prebivalca.

Gospodarstvo v polju neformalne ekonomije

Seveda lahko kakšen posamezen, »malenkost« koruptiven politik naredi tudi kaj dobrega za lokalno okolje, obnovi mesto, zgradi stadion, organizira veličastne prednovoletne prireditve. Toda ko korupcija preide v splošno »kulturo okolja«, v družbeno sprejeto normo, to udari nazaj kot bumerang. Korupcija razgrajuje splošne družbene vrednote, posameznike in gospodarske subjekte spodbuja k iskanju bližnjic, ki jih je treba plačati, s čimer se povečujejo transakcijski stroški in neproduktivno izgubljajo družbeni resursi. Kot rečemo v ekonomskem jeziku – korupcija vodi k manj učinkoviti alokaciji družbenih resursov, zaradi česar je družbena blaginja manjša od potencialno dosegljive. Višja ko je stopnja korupcije, večja je izguba družbene blaginje. Zaradi višje korupcije se večji del gospodarskih aktivnosti odvija v polju neformalne ekonomije. Država zato pobere manj davkov, zaradi česar se v končni instanci zmanjšujejo možnosti države za zagotavljanje ključnih javnih dobrin, kot so izobraževanje, zdravstvo, infrastruktura, pravna država itd.

Kakorkoli je korupcija na družbeni ravni kompleksen pojav, pa ima na vsakodnevni ravni vseeno konkretne obraze, imena in priimke ter podjetja, ki skozi različne kanale izvajajo svoj neformalen vpliv in iščejo zasebne koristi zase. Lani sva naredila raziskavo (glej Blagojević in Damijan, 2012), v kateri sva analizirala, kakšen vpliv ima korupcija skozi različne kanale na poslovanje podjetij v 27 tranzicijskih, nekdanjih socialističnih državah. Pri tem sva uporabila podatke iz ankete BEEPS, ki jo vsaka tri leta naredita Svetovna banka in EBRD. Uporabila sva podatke iz zadnjih treh anket (2002, 2005, 2009), ki zajemajo od 6100 (2002) do 11.900 (2009) podjetij. Ankete zajemajo od 200 do 1200 podjetij v vsaki državi, odvisno od velikosti države. V Sloveniji je bilo anketiranih 385 podjetij.

Korupcija se dolgoročno ne splača

Merjenje korupcije je seveda izjemno zahtevna naloga, sploh na ravni podjetij, saj noben menedžer pri zdravi pameti ne bo prostovoljno priznal, da je kadarkoli koruptivno ravnal. Toda anketni podatki BEEPS so glede tega kar dobri, saj anketarji menedžerjem postavljajo občutljiva vprašanja na posreden način. Anketarji ne sprašujejo, denimo, ali ste pri svojem poslu kdaj podkupili državnega uradnika, dali darilo sodniku in v kakšni vrednosti, pač pa, kako menedžerji vidijo problem različnih praks korupcije v okolju, v katerem delujejo. Denimo: kako na vaše poslovanje vpliva splošno nespoštovanje zakonov v državi? Je običajno, da morajo podjetja v vaši dejavnosti plačevati podkupnine ali dajati darila državnim uradnikom za pridobitev posla? Kolikšen odstotek glede na vrednost posla? Je običajno, da podjetja plačujejo podkupnine ali dajejo darila državnim uradnikom, da bi vplivale na ustrezno »ureditev« zakonov, vladnih uredb ali regulativnih postopkov? Je običajno, da morajo podjetja plačati podkupnine ali dajati darila sodnikom, da bi lahko v roku rešila sodni spor? Pri tem je pomembno tudi to, da se vprašanja v anketi BEEPS nanašajo na zaznave menedžerjev konkretnih koruptivnih praks v okolju in dejavnosti, v kateri poslujejo.

Analizirala sva tri glavne kanale, skozi katere koruptivno okolje in koruptivna dejanja vplivajo na poslovanje podjetij. Prvi kanal je splošno poslovno okolje: razširjenost korupcije, poštenost in objektivnost sodišč, učinkovitost izvajanja zakonov in politična stabilnost. Drugi kanal poteka prek neformalnih plačil podjetij vladnim uradnikom za pridobitev poslov, dovoljenj itd. Tretji kanal pa zajema vpletenost v state capture, to je v stanje, ko podjetja z različnimi načini v svoje lovke ujamejo državne institucije, da zakonodajo in regulativo prilagodijo interesom podjetij. Ob tem naju je zanimalo tudi, kako na vpletenost v koruptivne prakse vpliva lastništvo podjetij (zasebno domače ali tuje in državno) ter ali se koristi od korupcije med podjetji z različno lastniško strukturo kakorkoli razlikujejo.

Analizirala sva vpliv okolja in koruptivnih praks na rast dolgoročne produktivnosti podjetij, ne pa denimo na kratkoročne dobičke ali denarne tokove. Kratkoročno se posamezne koruptivne aktivnosti podjetjem sicer lahko splačajo, toda pomembna sta dolgoročno preživetje in rast podjetij. Načeloma je mogoče pričakovati, da koruptivno poslovno okolje splošno negativno vpliva na rast produktivnosti podjetij. Pričakovanja glede vpliva vpletenosti podjetij v neformalna plačila in state capture pa so deljena. V splošnem so ti učinki negativni, toda najbrž so koristni za podjetja, ki so vpletena v koruptivne prakse, in škodljivi za ostala podjetja, ki so žrtve, ker je nekdo drug dobil posel proti plačilu provizije ali ker je nekdo drug vplival na to, da so v njegov prid oblikovali zakonodajo.

Rezultati raziskave v splošnem pritrjujejo, da nestabilno in koruptivno poslovno okolje negativno vpliva na rast produktivnosti podjetij. Prav tako imajo neformalna plačila in state capture prakse negativen vpliv. Toda znotraj vzorca obstajajo precejšnje razlike med podjetji. Rezultati kažejo, da so tuja podjetja v novih članicah EU, ki so bila vpletena v neformalna plačila, hitreje povečevala produktivnost. Vendar pa je ta učinek izginil po vstopu v EU (po letu 2004), kar nakazuje na izboljšanje splošnega poslovnega okolja. Na drugi strani pa rezultati kažejo pozitivne koristi od podkupovanja v podjetjih v državni lasti v državah naslednicah nekdanje Sovjetske zveze. Vendar je tudi tukaj ta učinek izginil po letu 2004.

Na drugi strani se kaže vse manjši učinek vpletenosti podjetij v state capture prakse. Medtem ko so imele te aktivnosti podjetij do leta 2004 negativen učinek na rast produktivnosti v vseh državah, pa je ta učinek po letu 2004 v splošnem skorajda povsem izginil. Negativni vplivi so ostali le še za podjetja v državni lasti v novih članicah EU ter za vsa podjetja v državah nekdanje Jugoslavije, kjer se je ta učinek celo ojačal.

Iz navedenega je mogoče sklepati, da se je splošno poslovno okolje po letu 2004 izboljšalo in da sta se tako obseg kot vpliv koruptivnih praks na poslovanje podjetij zmanjšala. Problematična pa ostajata poslovno okolje na Balkanu ter seveda vpletenost državnih podjetij v state capture aktivnosti v novih članicah EU. Glede zadnjega ima tudi Slovenija zelo bogato prakso, denimo na področju telekomunikacij, pijačarske industrije itd. Se pa tudi tukaj kaže dolgoročno negativen učinek – podjetja, ki so zaradi vpletenosti v state capture aktivnosti dolga leta zlorabljala svoj položaj, so danes v zelo slabi situaciji. V slabši kot denimo konkurenti, ki teh praks niso ali niso mogli uporabljati.